Nekaj je narobe z Juno. Nekaj nenavadnega, neresničnega je v sicer dobro posnetem filmu. Nekaj je, kar bode v oči.

Spoznajmo Juno MacGuff, nabrito šestnajstletnico, ki mora svojim staršem povedati, da je noseča. To, kar je narobe v filmu, zaradi česar je potem upravičeno le mladinska komedija z resno tematiko, je reakcija staršev, ki so neverjetno razumevajoči, lahkotnost, s katero se Juno odloča; najprej, da bo storila splav, a ko to vendarle ni tako preprosto, da bo otroka dala v posvojitev simpatičnemu paru, ki si otroka res želi.

Največji problem pri nosečnosti je pogosto pomanjkanje hrane 

Par, malo preveč popoln par, najde kar v časopisu, med oglasi. Kasneje se izkaže, da par vendarle ni tako popoln in da pod lepo fasado prihaja do razpok. Popolna Vanessa je življenje svojega moža Marka omejila na sobico polno ropotarije in ostankov njegovih sanj; zdaj se ukvarja z oglasi. Ona ve bolje in v njeni popolnosti je skoraj nekaj nenormalnega, v tem, da je prebrala vse priročnike in da si dela ogromne skrbi, kakšne barve bo soba novorojenčka, je prav nekaj blaznega. Mark in Juno se zbližata, na koncu pride do logičnega propada zveze, toda šestnajstletnica vendarle gre do konca. Pri tem očitno čustva otrokovega očeta ne igrajo kakšne posebne vloge, ampak potem, mogoče ne bi smeli pričakovati zrelosti in očetovskih čustev pri šestnajstletnikih.

Tip celo gleda grozljivke. Kdo bi si mislil. 

Na koncu Juno rodi in Vanessa dobi otroka; je to konec zgodbe? Mamica si niti noče več ogledati svojega otroka, nekoč bo pač imela svojega. Je to mar res tako preprosto?

Če gledamo z vidika dobre zgodbe, posrečene komedije, je film zelo dober. Juno je nekaj posebnega in človek bi si resnično želel videti celo serijo. Toda malo globlje je očitno, da je vse preveč preprosto, reakcija staršev tako čudno medla in neverjetna, da že ne spada več na ta svet. Kjer bi se večina razburjala ali celo vpila, sploh pa držala ure dolge pridige, ta dva le sedita tam, kakor bi to bilo nekaj skoraj normalnega, da ti šestnajstletna hčerka razloži, da je noseča, a da že ima načrt.

Mnogo bolj realna se proti temu zdi zgodba popolnega para, ki to ni, mlade ženske, ki si neskončno želi otroka, zavrženih sanj in tesnobe za predmestnimi sanjami čudovite hiše in spodobnih oblek. Jennifer Garner, ki igra Vanesso, zna čudovito preoblikovati svoj lik, ki je na začetku videti kot enoplastno bitje, tipična perfekcionistka na račun katere bi lahko zbijali šale. Toda skozi film se pokaže mnogo več, njena obsedenost ima vzroke, človek jo že prav pomiluje, ko si tako želi biti popolna mamica, pa otrok v Juno najprej noče brcniti, kar precej verjetno vzame za znamenje, da ga ni vredna.

Mogoče bi o filmu bilo dobro razmišljati tudi v okviru debate o splavu, a kaj, ko je vse skupaj tako lahkotno, da ni ničesar o čemer bi pravzaprav lahko razmišljali. Juno je komedija, zelo zabavna povrhu. O drugem ne gre izgubljati preveč besed.