Bral sem knjigo Alexandra Dumasa Črni tulipan in zanimalo me je, kdaj so vzgojili prvi črni tulipan. Namesto tega sem naletel na nekaj povsem drugega, na operacijo ki meče zelo slabo luč na Nizozemsko in ki kaže na to, da ni treba samo vzhodni Evropi razčiščevati s svojo zgodovino.

Operacija Črni tulipan je bil načrt nizozemskega pravosodnega ministra, da se iz države po vojni deportira vse Nemce.  Trajala je od leta 1946 do 1948, izgnanih pa je bilo 3691 Nemcev, skupaj 15% tedaj na Nizozemskem živečih Nemcev. 25000 Nemcev, ki so pogosto bili poročeni z Nizozemci, je bilo označenih za sovražne osebe in bi jih naj izganjali glede na čas njihovega prihoda. Najprej, tovarniške delavce, ki so prišli med vojno, potem tiste, ki so prišli po letu 1932, med njimi tudi politične begunce in Jude, zatem pa še tiste, ki so zaradi gospodarske krize prišli po letu 1920.

Operacija se je začela 10. septembra 1946 v Amsterdamu.  Po Nemce in njihove družine so prišli sredi noči in jim dali eno uro časa da zberejo 50 kg. lastnine, vse drugo je zasegla država. Potem so jih zapeljali v koncentracijska taborišča blizu nemške meje.

Še o enem, mnogo hujšem zločinu sem pisal pred tremi leti, takrat o danskem maščevanju nad nedolžnimi nemškimi otroki:

Še pred koncem vojne so Nemci pred prodirajočo rdečo armado na Dansko rešili veliko svojih otrok, za starše pač ni bilo prostora na ladjah. Ampak, kakšna rešitev je to bila? Danci niso hoteli zdraviti malih beguncev in posledično je 80% ali 7000 otrok, umrlo. Skoraj noben pod enim letom ni preživel. Da, civilizirani Danci, ki bi jih marsikdo koval v zvezde, so pokazali, kako se da maščevati nad otroki okupatorjev. In Danski je bilo v marsičem prizanešeno med vojno; ni nobene primerjave z divjanjem nemškega vojnega stroja po slovanskem svetu.