Lord Palmerston je nekoč za zaplete okoli Schleswig-Holsteina dejal, da so samo tri ljudje razumeli to vprašanje. ‘Prvi je bil Albert, kraljevi svetovalec in ta je mrtev; drugi je bil nemški profesor in ta je v norišnici; in tretji sem jaz – in jaz sem pozabil.’

Nekako tako je s palestinsko izraelskim vprašanjem. Kljub temu, da živimo v dobi, ko je mogoče o tem konfliktu prebrati na tone knjig in člankov, ga ni človeka, ki bi znal presekati ta gordijski vozel in zagotoviti mir.

Vprašanje Schleswig-Holsteina je na koncu razrešila sila. Prusija in Avstrija sta porazila Dansko in ker je Bismarck briljantno izigral Habsburžane je Prusiji pridobil novo ozemlje. Problem je nastal zaradi tega, ker sta bili obe kneževini neposredno navezani druga na drugo, s tem da je bil sever del danske kraljevine, jug pa del nemške konfederacije, ki mu je kot knez vladal danski kralj. Hkrati je v stoletju porajajočega se nacionalizma šlo za trenja med Danci in Nemci. Ko je edini dedič tako danske kraljevine kot obeh kneževin umrl, se je pojavilo ustavno vprašanje, kam se bosta obe kneževini priključili.

Kakor zdaj kaže, sila nikakor ni odgovor na bližnjevzhodne zaplete. Je pa palestinsko vprašanje žrtev večjega ravnotežja moči v regiji, ki se ga prebivalci žalostne dežele morebiti niti ne zavedajo ne.