Tukaj je nekaj mojih misli o medijski sceni v Sloveniji, ki so posledica nekega pogovora, ki sem ga imel prejšnji teden. Opažam, da vedno bolj po redko kupim kakšen časopis, da vedno bolj redko gledam slovensko televizijo in da tudi po spletu, čeprav malo več, obiskujem slovenske strani. To ne velja le za bloge. Kar se mi je zgodilo v preteklih letih, je prehod na splet, ko najpomembnejši vir informacij niso več časopisi, niti televizija ali radio.

Resnica je takšna, da sploh pri časopisih ne vem, zakaj bi jih kupoval. Dobro, razdelimo lahko časopise na dve vrsti, na resne in na idiotske, kot so na primer že propadli brezplačniki z izrazito desno usmerjenostjo, pa (in)Direkt in kar je še bilo takšnega, pa Novice, ki so baje najbolj brane v Sloveniji. Vedno znova se sprašujem, kdo to sploh bere in sem presenečen, da se celo največji podn lahko prodaja v več tisoč izvodih.

Vendar pa je težava, da tudi bolj resni časopisi ne ponujajo več veliko. Najdeš le še kakšno zgodbo ali dve, ki te zanimata in zaradi tega se res ne splača kupovati celega časopisa. Malo bolje je pri tednikih kot so Mladina, Reporter ali Mag, ker je v njih le nekaj več vsebine, so pa edine, ki v Slovenije še opravičujejo naziv resnih časopisov, itak samo še sobotne priloge. Vse skupaj nas napeljuje k temu, da bo, sploh ker so gospodarske razmere v državi vedno slabše, vsaj eden izmed večjih dnevnikov v naslednjem letu propadel.

Vsi smo že neštetokrat slišali, da mediji konstruirajo realnost. Nima vsak možnosti potovati po svetu, celo do sosednjega mesta ne, in si sam iskati informacij. To za denar počne posebna kasta ljudi in ti imajo veliko moč, ko se gre za predstavljanje realnosti.  Ker je to  velika moč, se najde veliko ljudi, ki jih hočejo zlorabiti. Pridemo do lastniških in političnih povezav in do tega, da se vsega nikoli ne zapiše ali pove, ali pa da se druge stvari, vse v interesu ljudi, ki od zadaj vlečejo niti, pove malo drugače, kot v resnici so. Niti lagati ni potrebno, le vse resnice se ne pove.

Najprej, novinarji, zaposleni po raznih medijih v Sloveniji, so leni. To se vidi po tem, kakšne proizvode dajejo na trg. Verjemite, zmogli bi več, a recimo, da so se lepo zasidrali na svoje delovno mesto in zdaj pač opravljajo svoje delo. Zakaj bi se prepuščali skrbem o tem, kam svet okoli njih pluje, mar ne? Lenost ima za posledico tudi, da ni dodatnega izobraževanja, da ni stremljenja k boljšim in bolj poglobljenim zgodbam, je le samozadovoljstvo z doseženim položajem. S tem nočem žaliti tistih izjem, ki resnično delajo, ampak če si samo pogledamo prenos ‘ustoličenja’ novega predsednika ZDA na nacionalni televiziji , lahko vidimo, kako se stvari ne dela. Najprej, ena sama oseba takšni nalogi ni kos. Bi bilo res tako težko zbrati tri ali štiri ljudi in jih posaditi v studio, pa bi se potem dopolnjevali in hkrati povedali še kaj informativnega?

Drugič, prodaja in prihodki od oglasov so mnogo bolj pomembni od podajanja pametnih informacij. Na tak način še celo briljantni novinarji postanejo hijene, ki prežijo na šokantne zgodbe, za katere vedo, da jih bodo lahko prodali vedno bolj primitivnemu bralstvu ali gledalstvu.  Na tem mestu bi se lahko vprašali, ali mediji namerno ne poneumljajo ljudi, da bi zaradi tega elite lahko z lahkoto vladale. Vprašanje je čisto dobro in bi o njem kazalo malo razmišljati. Po drugi strani je seveda jasno, da na trgu preživijo tisti, ki se lahko prodajo in to kar se lahko proda, nam kaže naprej na to, kaj se skriva  v večini ljudi: potreba po škandalih, seksu in želja, da bi se posmehovali drugim, s tem pa vsaj malo omilili svojo slabo samopodobo. Recimo primer Murko. Ni v moji naravi, da bi se zgražal nad njim. Ne zdi se  mi nič posebnega, ne v dobro in ne v slabo smer. Izkorišča pozornost, ki jo tudi sam pomaga podpihovati, zato da služi denar.  Bolj se lahko zgražam nad vsemi tistimi, ki se zgražajo nad ‘pederčkom Murkom’, saj so le potrošniki njegove zgodbe in v osnovi niso nič drugačni od bralcev najbolj tretjerazrednih rumenih revij. No, dejansko so to prav bralci tretjerazrednih rumenih revij.

Tretjič, zakulisne povezave. Ni treba biti posebej brihten, da v slovenskem prostoru opaziš kako se določene stvari počnejo v  zakulisju, kako močan vpliv imajo nekateri in kako ga s pridom izkoriščajo. Če pustimo gospodarstvo pri miru, in mogoče je to napaka, ker je v tej državi nemogoče ločiti gospodarstvo od politike, in se posvetimo politiki, vidimo nagib celotne medijske scene na levo. Toda, če pogledamo bolj pazljivo, vidimo da to sploh ni odklon na levo, ampak je to levičarstvo samo krinka za povsem druge sile, ki podpirajo interese zamotanega sistema lastniških povezav z interesi političnih strank, ki državo zlorabljajo za delitev davkoplačevalskega denarja v  žepe nekaterih dobro povezanih oseb. Dejansko je težko najti pravega socialista, čeprav imamo na oblasti stranko, ki se imenuje za social demokratsko. Kakorkoli, opazovalcu ne more uiti, da se mediji pri nas nagibajo na točno določeno stran in da je temu tako že zelo dolgo. Alternative je dejansko malo in ta vedno, ko se oglasi, doživi pravi ognjeni napad, pri čemer so uporabljena vsa sredstva. Glede na to, da gre v našem primeru za zelo majhno državo in da se ljudje na vrhu večinoma dobro poznajo med seboj, je stvar  samo še hujša.

Na tem mestu je potrebno omeniti še očitno. Če imaš močno prepletenost politike in gospodarstva, je jasno, da lahko preko teh povezav vplivaš tudi na to, kdo bo dobil oglase in kdo ne in ker so ti pomemben vir dohodkov, lahko na tak način pridobiš vpliv na delovanje posameznega medija, ali pa ga preprosto uničiš.

Kakšna je rešitev? No, tukaj leži največji problem. V neki meri bodo vse tri zgoraj naštete stvari vedno vplivale na delovanje medijev. Stvari je mogoče popraviti z večjo konkurenco, z zakonodajo, ki onemogoča širjenje nepreverjenih poročil (in bodo zakonodajalci to tudi storili, če imajo mogoče od takšnega načina dela svoje koristi?), ker je cena za kaj takšnega preprosto previsoka. Popolno se odpraviti tega ne da, ne pri nas, ne v svetu. Zato je mnogo bolj pomembno, da ljudje razmišljajo s svojo glavo, da ne hodijo po  mnenje k prvemu kiosku, pač pa da vložijo nekaj umskega napora in poizkusijo sami pri sebi premisliti, kaj pravzaprav jim mediji prodajajo in če je to dejansko tako, kot jim je predstavljeno, ali pa se od zadaj skriva kakšna druga zgodba. Zdrav dvom je še kako potreben.