Iz Hazardove Krize evropske zavesti o preklicu edikta s strani Ludovika štirinajstega, zaradi česar se je tedaj začel pogrom nad protestanti v Franciji in so morali bežati za svoja življenja:

Tulili so kot zveri, preklinjali so in med tisoč psovkami obešali ljudi, moške in ženske, za lase ali za noge, na strope po sobah ali na kljuke kaminov; in so jih smodili nad kupi mokrega zažganega sena… Pulili so jim kocine iz brade in jim skubili lobanje, dokler je bil še las na glavi. Metali so jih v velike ognje, ki so jih nalašč zato zažgali, in so jih potegnili iz plamenov šele tedaj, ko so bili na pol spečeni. Povezali so jih pod pazduho z vrvmi in jih potapljali in spet potapljali v vodnjake, iz katerih so jih izvlekli šele tedaj, ko so obljubili, da se bodo izpreobrnili.

Zgodovina človeštva je polna takšnih in podobnih zgodb, tako da povojni dogodki na Slovenskem niso nič pretresljivo novega. Ljudje so pač zmožni neverjetnih grozodejstev, tudi (in našel bi se kdo, ki bi rekel še posebej) kadar imajo polna usta velikih idealov. Zgoraj zapisana epizoda je bila le ena izmed številnih v dolgi verski vojni med protestanti in katoliki. Mrtvih in pohabljenih je bilo ogromno in v veliki tridesetletni vojni, ki je divjala predvsem na področju današnje Nemčije, je življenje izgubila skoraj tretjina prebivalstva.

Kaj se lahko iz tega naučimo? Na žalost je neumno pričakovati, da se bo človeštvo kot celota iz svojih napak kadarkoli karkoli naučilo. Lahko pa upamo, da bo čim več ljudem vsaj jasno, kakšna zna biti narava človeka, pa tudi, da lahko religije, ideologije in države brezskrbno živijo naprej, tudi če so v preteklosti za sabo pustile krvava polja. Nekateri se s tem ne strinjajo in naivno verjamejo, da se vsak takšen greh mora enkrat plačati. Da, mogoče po smrti, ko bo sodil Bog, ampak na tem svetu ni ravno videti, da bi to veljalo, mar ne.