Spomenka Hribar o dvojni Kocbekovi krivdi

Toda komaj sem dala prvi grižljaj slastne ocvirkovice v usta, me je g. Janez Stanovnik, ki je sedel nasproti mene, vprašal: “Povejte mi, zakaj Kocbek, ki je že leta 1946 vedel za likvidacije, tega ni javno povedal takrat, ampak šele 1975?” Debelo sem ga pogledala in pomenljivo vprašala: “Zakaj pa tega kdo drug ni javno povedal?” Nisem direktno vprašala, zakaj pa Vi niste tega javno povedali? Saj ste bili Kardeljev tajnik!

Tako: g. Stanovnik je tudi vedel za povojne likvidacije, pa o tem ni javno spregovoril ne leta 1946 ne 1975, in se zaradi tega tudi ne čuti krivega – tisti pa, ki o tem je spregovoril (in tudi občutil posledice!), pa je kriv še po smrti, ker tega ni prej povedal! Kakšna sprevrženost! Kocbek je dvakrat kriv, Stanovnik pa nobenkrat!

Kot piše Hribarjeva, ubogemu Kocbeku po vseh šikaniranjih, ki jih je doživel, potem ko je v NOB povedel ogromno katoličanov, še vedno  pripisujejo vse slabo. A resnica je takšna, da je prav Kocbek bil prototip tistega upornika, na katerega smo lahko ponosni. Ne ponoreli komunist, ki po vojni z divjaškim veseljem mori svoje politične nasprotnike ali pa povsem nedolžne ljudi, da bi se znebil morebitne opozicije  prihajajočemu režimu, pač pa idealov poln človek, ki se bori ne samo za osvoboditev izpod tujega škornja, ampak tudi za velike socialne spremembe.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s