Avstralski predsednik vlade Kevin Rudd se je tisočim britanskim sirotam opravičil, da so jih skozi desetletja prejšnjega stoletja na silo vlačili v kolonije, med njimi Avstralijo, kjer bi naj  okrepili belo raso in odvrnili rumeno nevarnost. Pri tem mnogo od teh otrok sploh ni bilo sirot, ampak jih je država odvzela materam samohranilkam in jim rekla, da so starši umrli, nakar so jih z ladjami poslali na drugi konec sveta.

Še en zločin, ki ne kaže samo na številne temne madeže  britanske zgodovine, ampak tudi na to, kako nekaterim pogledamo skozi prste ali samo zamahnemo z roko, sploh pa bolj malo govorimo o njihovih nečednostih, medtem ko imamo o drugih povedat ogromno. Pri tem mislim na različen odnos, ko gre za države, kot so Rusija in Kitajska in na drugi strani Velika Britanija ali Francija.

Če si pogledamo britansko in rusko zgodovino, razen katastrofe komunističnega režima v dvajsetem stoletju, ki je predvsem pod Stalinom, manj pod drugimi, prestopil vse meje, naletimo na številne podobnosti, ko gre za grozodejstva. Pa vendar bo povprečni Janez prej znal povedati, da je bil Ivan Grozni velika pošast, ki je skupaj s svojimi pajdaši pobil na tisoče ljudi. Po drugi strani bo o Henriku osmem znal povedati, da jeimel veliko žena in jih je nekaj pobil, o vseh tisočih mrtvih za časa njegove strahovlade pa ne bo imel pojma. Niti o tistih, ki so umrli pod veliko Elizabeto. Zakaj je temu tako? Zakaj so zločini posameznikov  v enem narodu tako dobro poznani vsem, zločini posameznikov v drugem pa skorajda nevidni?

Če se vrnemu k Britaniji, zakaj je skoraj 150000 uničenih otrok premajhna zgodba, da bi se o tem na ves glas govorilo, medtem ko se bo po drugi strani opozarjalo, da morajo vsi zločini komunizma na dan? Zakaj so pošteni Britanci tako zakrknjeno molčali? Morebiti le niso tako zelo pošteni in jih bolj kot resnica, zanimajo njihove koristi? Bogokletna misel.

Ne, nič se ne bo spremenilo. Na nek sprevržen način, se bo večina ob pomisli na Rusijo še vedno spomnila na Ivana Groznega, Kozake, Stalina, gulage, komunizem, Sibirijo, bedo, vodko, na pozitivni strani pa na Tolstoja, pa še to le med bolj izobraženimi.  Po drugi strani se bo ob Veliki Britaniji in prej Angliji večina spomnila na London, Elizabeto, Churchilla, Margaret Thatcher, slavno mornarico, ponorele nogometne navijače. Gotovo bo negativnega mnogo manj, kot v primeru Rusije, čeprav je zgodovina obeh držav kar nastlana z zločini, a tudi z velikimi osebnostmi in zanimivimi zgodbami. Kakšen pametnjakovič se bo spomnil upora Pugačeva, skoraj nihče pa ne bo na veliki zvon obešal  zatiranja katolikov v Angliji.

Na žalost je celo tako, da bosta tudi vojni v Iraku in Afganistanu na eni strani, in vojna v Čečeniji na drugi,  skozi čas obravnavani drugače. Medtem ko bo prva res katastrofa, takšne hude kritike kot v primeru ruskega delovanja v Čečeniji nikakor ne bo.

Po svoje je za vse skupaj kriva medijska nadvlada zahoda, sploh angleško govorečih medijev, ki delujejo v interesu svojih držav. Potem je tukaj še zgodovina in večina sveta zopet živi pod vplivom sil, ki jim je Rusija (tudi Kitajska) zgodovinski nasprotnik, ki se ga skozi stoletja skuša čim bolj očrniti. Ni čudno, če se kaj prime. Drugi problem je v opravičevanju. Medtem ko se zahodni politiki znajo opravičevati, čeprav ne mislijo resno, si ruski pogosto mislijo, da se bo država sesula, če bodo malo kritizirali njeno zgodovino. Tudi zato je nedavno obsojanje Stalinove dobe s strani ruskega predsednika nekaj tako nenavadnega in za nekatere celo meji na izdajstvo.