Večina časopisov, večina poročil na radiu in televiziji se začne z dnevno politiko ali redkeje z gospodarstvom in športom. Ne spomnim se, da bi kdaj prvo stran Dela krasila zgodba o novi knjigi izpod peresa slovenskega pisatelja. Če se je to morebiti kdaj zgodilo in sem spregledal, niti ni moja krivda, kajti moral je bili osamljen primer.

Na račun blogosfere in spletnih medijev pogosto leti kritika, češ da prehitro objavljajo novice, ne da bi preverjali njihovo ozadje. Večinoma je bolj pomembno, da so prvi, saj jih potem bere več ljudi. Resnica je, da se zdaj tako obnaša večina medijev. Hitrost je vrlina, tudi pri komentarjih, ki zahtevajo zelo veliko raziskovanja. Da zavoljo tega poročila velikokrat niso najboljše kvalitete, je razumljivo.

Veliko razpravljamo o novih zasukih afere Patria, analiziramo vladna dejanja, se obešamo na posamezne besede politikov, manjka pa nam, skoraj vedno, večja slika. Naša pozornost je vedno bolj omejena. Torej, zanima nas dnevna politika, ne večja zgodba. Te, večje zgodbe so potisnjene na zadnje strani ali v zadnje minute ali v specializirane priloge. Pa je vendar res, da je razvoj Kitajske in vpliv tega razvoja na svet mnogo večja zgodba, kot vse potrebne in nepotrebne besede naših politikov, ki se borijo za zmago na naslednjih volitvah. Ali recimo energetska politika države. Ali dolgoročni razvoj kmetijstva.

A pustimo politiko pri miru. Kdaj je zadnjič vso družbo zanimala razprava o neki knjigi? Da Vinčijeva šifra, dobro, vendar v tistem primeru ni šlo ravno za kvalitetno branje, ampak prej za dobro zapakirano natolcevanje.  Pa vendar gre za primer, ko je neka knjiga bila pomembna. Ampak, da bi bile glavne misli iz debate o neki knjigi in idejah, ki bi jih prinašala, na prvih straneh časopisov? Ne. Dobro, vem kaj si mnogo ljudi misli. Kultura je za zadnje strani časopisov ali pa za specializirane priloge. Na drugo in drugo stran Večera iz dneva v dan dajati nove komentarje, pro in kontra zamislim v neki knjigi, bizarno. V takšnem svetu živimo. Novičarskem, z dnevno politiko na prvem mestu, potem z gospodarstvom in tako dalje, dokler ne pridemo do osmrtnic na koncu. Razen, če ne umre politik. Potem je poročanje o njegovi smrti obravnavano prednostno, za razliko od smrti navadnih ljudi.

Ne zanikam, da del krivde nosim tudi sam, saj je to vendarle političen blog in je pisanja o knjigah, filmih, zgodovini in tako dalje, dokaj malo. Sploh pa ugotavljam, da včasih prehitro skočim ob kakšni zanimivi novici, čeprav se zavedam, da je skoraj vedno bolje počakati nekaj časa, preden karkoli komentiraš.  Seveda, če bi kdo tako vodil dnevni časopis, bi le ta skoraj zagotovo propadel.  Ne glede na to, če bi potem komentarji in novice bolje opisovali svet in bi tudi bralcem bolj koristile.

Problem je torej v tem, da so potrošniki, torej bralci in gledalci tisti, ki narekujejo podobo medijev. Da je skoraj vsa družba tako nastrojena, da jo zanimajo kratke novice, ne globoke analize, še najmanj pa razprave o religiji, kulturi in podobnem. To ni več v modi. Kar je v modi, na žalost, je rumenilo tračarskih zgodb, ki vedno bolj prevladujejo. Tako v ‘resnih’ medijih, kot v tistih rumenih.

Vprašanje, kaj glede tega ukreniti, ali če sploh kaj ukreniti. Morebiti pa je le neumna zabloda, meniti, da se iz razprave o klasični glasbi da potegniti kaj zanimivega, poučnega ali celo lepega.