The Diplomat ima odličen članek na temo Kitajske in Bismarcka. Delno sem o tem sam pisal že za Razglede, nekaj mesecev nazaj. Primerjava vloge Kitajske v tem trenutku z Nemčijo pod Bismarckom je namreč hudo vabljiva. Razlike seveda obstojijo. Iz mojega teksta za Razglede:

Pri tem navede primerjavo z Nemčijo pred prvo svetovno vojno, ki se je od svoje združitve leta 1871 pod Bismarckom zavedala nevarnosti povezovanja drugih evropskih velikih sil v koalicijo, ki bi strla nemško moč. Strategija gradnje dobrih odnosov tako z Avstroogrsko kot tudi z Rusijo in preprečevanje slabšanja odnosov z Veliko Britanijo je delovala dokler ni na oblast prišla nova generacija, torej do prevzema oblasti Wilhelma II., ki se je odpovedal Bismarcku. Z bolj odločnimi dejanji mu je uspelo porušiti staro zgradbo, v kateri se je nemška moč lahko okrepila in je Nemčija postala vodilna gospodarska sila na kontinentu s celo nekaj kolonijami po svetu.

Otto von Bismarck vsekakor je impresivna oseba, ki je ključno pripomogla k stvarjenju združene Nemčije in njeni umestitvi v evropski prostor. Dokler je železni kancler narekoval nemško zunanjo politiko, se je ta spretno izogibala pastem tedanje diplomatske igre gradnje zavezništev in proti zavezništev. Razumevanje tedanjih dogodkov je lahko za Kitajsko današnjih dni zelo pomembno, saj sama nastopa kot rastoča velesila, obkrožena s številnimi državami, ki se bojijo njene moči, v svetu, kjer že obstajajo druge velike sile, ki menijo, da svet pripada njim. ZDA, na primer, v manjši meri Rusija, na katero meji in na katere zelo pomembno interesno sfero v Centralni Aziji trčijo njeni gospodarski interesi.

Preveč agresivna Kitajska utegne svet povezati proti sebi in s tem zapečatiti svojo usodo, kajti, niti mogočno Srednje kraljestvo se na koncu dneva ne more soočiti z združeno močjo ZDA, Indije, Japonske, Rusije, Južne Koreje in številnih drugih držav.

James Holmes v The Diplomatu:

Mnogi Kitajci se strinjajo, da Bismarck predstavlja vzor vreden posnemanja in da se mora Peking izogniti brezobzirnosti Wilhelma II. Leta 2006, na primer, je China Central TV, podružnica, ki jo vodi Državni svet v Pekingu, proizvedla dvanajstdelno serijo pod naslovom Vzpon velikih sil, ki jo je spremljala serija osmih knjig. Televizijska serija vključuje posebej poučno epizodo o Nemčiji, eni od devetih držav, ki jih proučuje v preteklega pol stoletja. Producenti so Bismarcku pripisali 20 let miru za združeno Nemčijo.  Knjižna serija, podobno, dežuje hvalo na železnega kanclerja, ker je v evropskih prestolnicah utišal zavist in strah in s tem prepletel nemško varnost s tisto drugih velikih sil in je v šahu držal maščevalno Francijo, od kateri so nemške vojske v vojni leta 1870-71 odvzele  obmejni provinci Alzacijo in Loreno.

Razumljivo je, da si v Pekingu želijo zagotoviti mir za svojo gospodarsko rast in napredek, hkrati pa zgraditi sistem povezav, ki bo kateremukoli tekmecu preprečeval izgradnjo zavezništva, ki bi jih izoliralo.  To je ključna naloga kitajske zunanje politike, ki se bo s krepitvijo države vedno bolj soočala s številnimi ovirami. Namreč, z vsakim dnem, ko se bo prepad med kitajsko vojaško in gospodarsko močjo in močjo njenih sosed povečeval, bodo te sosede gledale okoli sebe, kako zavarovati svojo neodvisnost.

Takšne težave bodo nastopile predvsem v regiji, v kateri se Kitajska nahaja, medtem ko v Afriki in j. Ameriki širjenje kitajskega vpliva ne bi smelo biti tako težavno in nevarno, saj se predsednik Kenije ne bo nič bolj bal, da bo izgubil svojo neodvisnost mogočnemu Pekingu, kakor se zdaj boji izgubiti neodvisnost proti mogočnemu Washingtonu. Ko je neka svetovna sila za en ocean proč, ne predstavlja več takšne grožnje, kot če je doma na oni strani dvorišča. S tem bi lahko pojasnili nenavadno privlačnost ZDA, kljub vsem grehom njihove zunanje politike skozi zgodovino.

Holmes nadalje piše, da je Bismarck z vojnami dosegel združitev Nemčije, z vojnami proti Danski, Avstriji in Franciji. Kitajska bi vojno za svojo združitev lahko vodila edino še na Tajvanu, Hong Kong in Macau sta že njena, čeprav pod politiko ena država, dva sistema. Ta očitno kar dobro deluje. Vojna za Tajvan bi gotovo bila zelo tvegana poteza, v tem trenutku pa še neracionalna, saj med otokom in celino poteka kar nekaj gospodarskih vezi, zasedba otoka pa bi Peking zagotovo potisnila v izolacijo, saj bi se s tem porušila vsa zgradba miroljubne Kitajske. Vsekakor pa ima Holmes prav v opisu Bismarckove politike, ki je izkoriščala nasprotja na kontinentu in nemško moč prikazovala za nenevarno:

Njegova kampanja mehke moči je nekaj časa prinašala sadove – prav tako kot kitajska v preteklih letih, ki slika rastočo, pomorsko Kitajsko kot v bistvu miroljubno veliko silo, ki se je Azijcem ni treba bati.

Holmes je v opisu kitajskega Bismarcka, ki bi nastopil, če bi v Pekingu posnemali nemškega železnega kanclerja, dokaj kritičen. Gotovo je res, da bo nova velika sila na svetovnem prizorišču prej ko slej skušala razbiti status quo in potemtakem tisto obdobje miru in razdvajanja potencialnih tekmecev ne bo moglo trajati večno, razen če se Kitajska odloči, da umetno omeji svojo moč. Nekaj, kar je skorajda protinaravno, saj bi to pomenilo, zadovoljiti se s trenutnim stanjem v svetu in pri tem nasilno zavreti lastno rast.