Pred dnevi je bila na prvem programu RTV Slo v Odmevih Tomo Križnar in pojasnjeval, kaj se godi v Sudanu. Pri tem je trkal na vest zahodnemu svetu, tudi Slovencem. A za to je že prepozno, kajti zahodni svet je v krizi in vojaško vedno manj sposoben karkoli storiti. Vse drugo, sploh prepričevanje sudanskega diktatorja Omarja Baširja, ki je obtožen genocida, naj se usmili, je naivnost.

Po Iraku, Afganistanu in zdaj Libiji, je vsakemu diktatorju na svetu jasno, da je zahodni svet vojaško opešal in se bolj kot s čem drugim mora ukvarjati s svojo zadolženostjo. Če si pogledamo ZDA, je javno mnenje tam  sploh nasprotno novim vojnam, ko še stare niso dobljene. Po drugi strani se demokrati in republikanci dajejo okoli meje zadolževanja in kmalu bi lahko številni Američani občutili bolečino ob zmanjševanju sredstev, ki gredo iz proračuna. Če pogledamo Libijo in ameriško vpletenost v vojni tam, se Obama trudi vse držati čim bolj nevidno. Tudi drugod je viden premik k prikritim oblikam vojne.

Evropejci smo po drugi strani še bolj proti vsem vrstam vojaških intervencij. Libijska vojna tudi kaže omejitve naše moči, ko so eni za, drugi pa proti posredovanju in se slednji držijo nazaj. Še zdaj, po vseh teh mesecih, ni prišlo do odločitve za kopensko posredovanje, kaj šele za bolj brutalno obračunavanje z Gadafijevim režimom. Raje se mu počasi pušča kri z letalskimi napadi in s podporo upornikom in tudi z napadi nanj in pripadnike njegove družine osebno. Zavoljo tega je Libija razdeljena na dva dela.

V takšnih razmerah je težko verjeti, da bi sudanski Bašir poslušal grožnje, ali celo prošnje zahodnih voditeljev. Dejansko ni veliko, kar je mogoče storiti. Če bi kdo lahko karkoli spremenil, bi to bili Kitajci, ki postajajo vedno bolj pomembna sila na svetovnem prizorišču.

Soočiti se moramo z omejitvami svoje moči. Da, po svetu bodo samodržci, ki bodo brutalno obračunavali s svojimi ljudstvi, ki bodo pobijali in mučili, pri tem pa mi ne bomo mogli nič storiti. Le gledali bomo lahko.  Po drugi strani pa je povsem jasno, da vsako posredovanje zahoda v mnogih vzbudi jezo in so te sile na koncu obtožene, da se igrajo imperializem. Torej, tudi če skušajo pomagati v imenu človekovih pravic, žanjejo nasprotovanje. Kaj šele, če se v resnici gredo imperializem.

V prihodnje bo le še hujše. Če pogledate usmeritev kitajse zunanje politike, je njim malo mar, s kom sodelujejo. Trkati na njihovo vest bo še manj uporabno, kot trkati na vest zahodnega človeka.