Jože P. Damijan na svojem blogu:

Kajti varčevanje za vsako ceno ter dvigovanje davkov zaduši gospodarsko aktivnost in s tem pahne državo še za dlje časa v recesijo in javnofinančne težave. Pri zmanjševanju javnih izdatkov je torej treba gledati, katere izdatke »porezati« bolj, katere manj in katerih ne. Izkušnje razvitih držav kažejo, da je zniževanje socialnih transferjev dolgoročno manj škodljivo kot pa denimo zmanjševanje naložb v infrastrukturo. Prav tako večina držav ne more mimo zvišanja upokojitvene starosti ter odpuščanja v javnem sektorju. Povsem podobno je na strani prihodkov. Zviševanje davkov na porabo (DDV, trošarine) je manj škodljivo kot denimo dvigovanje davkov na dohodke.

….

Glede na to, da infrastrukturne politike na dolgi rok najbolj prispevajo k dinamiki razvoja (prometna infrastruktura z izgradnjo fizičnega kapitala, šolstvo, znanost in tehnologija pa z izgradnjo človeškega kapitala), se zdi skrajno nenavadno, da se je vlada odločila, da bo dobrih 60% vseh proračunskih prihrankov ustvarila prav pri teh dveh politikah.

….

Kajti brez naložb v infrastukturo bo ob upešanem tujem in domačem povpraševanju težko zagnati gospodarsko rast. Brez naložb v človeški kapital in tehnologijo pa bomo težko naredili tehnološki preboj in prestrukturirali slovensko gospodarstvo v smeri večje tehnološke zahtevnosti.

Tudi jaz se vedno znova sprašujem, kakšen smisel ima varčevanje, če ni zraven nobenih ukrepov za zagon gospodarstva. Pričakoval bi, da bi do zdaj, kljub temu da bi to na kratek rok še povečalo deficit, gospodarstvo vsaj delno že razbremenili z znižanjem nekaterih davkov ali pa ga začeli poganjati v pogon z investicijami v infrastrukturo. No, to bi morali početi že pod Pahorjevo vlado pa so samo kupovali socialni mir.