Če spremljate dogajanje po svetu in doma, sploh politično, in to počnete bolj redno, se vam lahko zdi, da se vedno nekaj spreminja, da je že jutri svet lahko povsem drugačen kot danes. Ampak saj veste, kako pravijo: bolj se stvari spreminjajo, bolj ostajajo enake.

No, v resnici ni čisto tako. V svetu je mogoče videti trende,  spremembe, ki potekajo počasi skozi leta in desetletja. Primer: moč ZDA počasi bledi in Kitajska postaja vedno večja sila, ampak to v tem trenutku, leta 2012, še ne pomeni, da lahko Kitajska vojaško porazi ZDA, ali da le te niso več nesporna vojaška velesila. Pred kakšnim desetletjem, pred začetkom vojne v Afganistanu, bi tako bilo večini jasno, da so ZDA največja sila, nekje leta 2007 bi po drugi strani mnogi trdili, da je njihova zvezda dokončno zašla, saj še slabo oboroženih upornikov v Iraku in Afganistanu ne morejo premagati. V resnici je vmes ameriška moč delno pojenjala, še najbolj zato, ker so se okrepili njihovi tekmeci, medtem ko so sami zapravljali energijo za tako imenovano vojno proti terorizmu in so z zgrešeno politiko doma  pridno pripravljali teren za veliko gospodarsko krizo. Trendi so dobro razvidni. Posamezne epizode vmes so po drugi strani lahko zavajujoče. Namreč, lahko bi bilo tudi tako, da bi se ZDA še kar naprej krepile, a bi vseeno izubile vojno proti upornikom, ker takšnih vojn pod pogoji, pod kakršnimi je bila vodena, ni lahko zmagati.

Največja napaka, ki jo lahko analitik v tem času stori, je da se preveč prepušča dnevnemu dogajanju in na podlagi le tega dela prehitre zaključke. Ne, včasih je bolje počakati kakšen dan ali dva in premisliti, kaj se v resnici godi in ne podleči medijski mašineriji. To je  zdaj, ko smo iz minute v minuto bombardirani z novicami, v obdobju facebooka in twitterja, zelo težko. A kljub temu je nujno. Obstajajo pomembnejši kazalci, ki jih je treba upoštevati, kot dnevne novice in bolj v nebo vpijoči dogodki, ki lahko zasenčijo večja dogajanja v ozadju.

Spet primer ZDA in Kitajske. Če pogledamo rast BDP, izobraženost prebivalstva, tehnološki razvoj, število jedrskih elektrarn, itd.,  lahko v obdobju preteklih tridesetih let vidimo približevanje ene države drugi in na podlagi tega računamo, kdaj bo  prišlo do zamenjave na vrhu. Še več, upoštevati moramo tudi stvari, kot so čisto zemljepisna umeščenost države, dostop do resursov, nacionalni karakter, zgodovinske lekcije in tako dalje.  Po drugi strani se moramo ogibati pretirani navdušenosti nad posamičnimi dogodki, kot so na primer kakšna izstrelitev rakete v vesolje in proizvodnja prvega radarsko slabo opaznega bojnega letala. To vsekakor so pomembni mejniki, a na koncu je bolj pomembno, kdaj neka države toliko zraste, da lahko zgradi na stotine modernih bojnih letal, hkrati pa pri tem gospodarstvo ne trpi zaradi preobremenjenosti z vojaškim proračunom. Gre za dolgotrajni proces, ki ga je mogoče videti le, če smo se sposobni oddaljiti od dnevnega dogajanja in gledati na daljše časovno obdobje.

Za presojanje, kam se razvijajo stvari, je torej dobro, če včasih naredimo korak nazaj, se umirimo in utišamo nenehno hrumenje sveta, da bi lažje videli njegovo pravo gibanje.