Gledam pogovor z novim predsednikom socialne demokracije, Igorjem Lukšičem in po telefonu v oddajo vpade ženska, ki ga začne obkladati z nakladačem in  fantazirati o koncu komunistov v Sloveniji, dokler je novinarka ne prekine. Lukšič modro molči.

V tej kratki epizodi je mogoče najti marsikaj. Poplava izredno negativnih, sovražnih komentarjev, ki letijo proti vsakemu, ki je identificiran za pripadnika politične levice pri nas, je že prav moreča in nam morebiti celo obeta kakšnega slovenskega Breivika.  Levica v zadnjih letih s svojim sovraštvom do zdaj niti približno ni prišla blizu tej primitivnosti pa ima na grbi že veliko grehov. Zdi se, da gre za orkestrirano širjenje sovraštva, s katerim se skuša mobilizirati eno stran, drugo pa narediti apatično, da gre tudi za poplavo, s katero se želi zadušiti vsak normalen pogovor.

Drugo je velika želja v desnem delu političnega prostora, da doseže končno zmago nad svojimi nasprotniki, čeprav kaj takšnega, niti z diktaturo in množičnimi likvidacijami, ni možno. Kaj šele v demokraciji. Še več, če se spomnimo preteklih volitev, je jasno, da politična desnica v Sloveniji težko dosega zmage in ima tako imenovani levi blok skoraj vedno   večino glasov. Še celo na predčasnih volitvah ob koncu preteklega leta je Janez Janša dobil manj kot 30% glasov in to po katastrofalnem obdobju gospodarske krize. Da ti to uspe moraš biti res mojster, a del odgovora se skriva tudi v razdeljenosti slovenskega političnega prostora. Spomnimo, da Janez Janša vlada s pomočjo politične stranke, ki se res ima za upokojensko, ampak pobira pomemben del glasov iz levega bloka.

Prav zaradi te delitve je v vsakem trenutku vsaj ena politična stranka, ki se samodeklarira za levičarsko, obsojena na uspeh in ta opcija bo zelo težko skupaj kadarkoli padla pod 30%.  Tukaj lahko tudi pojasnimo uspeh Jankovićeve stranke, ki je vzniknila iz nič. Če jutri Pozitivna Slovenija izgine, če izgine tudi SD, potem bo čez noč vzniknila nova stranka in zavzela njuno mesto. Tako preprosto je to. Dogajanje pred predčasnimi volitvami bi moralo vse dvome o tem dokončno razbliniti.

Na koncu na volitvah odločajo nianse, manjše politične stranke, ki so se sposobne premikati iz bloka v blok.

Igor Lukšič ne more biti grobar politične levice pri nas. Mogoče bo pokopal stranko SD, če se bo izkazal za izredno slabega predsednika, socialno demokratska misel pa bo po  drugi strani vedno našla odmev med ljudmi. Kar bo v naslednjih mesecih v resnici zanimivo opazovati, bo dinamika  odnosov med političnimi strankami, ki bodo pripravljale svojo alternativo za obdobje po Janševi vladi. Najprej med SD in PS, potem tudi z novimi strankami, kot je TRS in kakršnekoli že še bodo vzniknile iz nezadovoljstva med državljani, ko bodo ti iskali nekaj novega. Prav to nezadovoljstvo bo ne le SD, ampak tudi drugi politične stranke sililo v večjo radikalnost in odmik od politično korektne sredine.

Glede na številne madeže, ki se pojavljajo na podobi predsednika največje opozicijske stranke, ima SD kar lepe možnosti, da se po Pahorjevem odhodu okrepi, a potem, morebiti smo že nepovratno prešli v obdobje, ko nobena nečednost v politiki ni več pomembna. Vsekakor pa ima novi predsednik socialnih demokratov vse možnosti, da svojo stranko okrepi.