Ob debatah o podaljševanju delovne dobe, kasnejši upokojitvi, vprašanjih o trajanju šolanja mladih generacij in o pravem času za sklepanje partnerstev in naraščaja, se moramo zavedati, da se je svet v preteklem stoletju zelo spremenil. Oziroma, živimo mnogo dalje.

Če je pred stoletjem šestdeset let za večino že bila visoka starost, zdaj že lahko rečemo, da kdor umre pri šestdesetih, umre prehitro. Pričakovana življenjska doba se počasi bliža osemdesetim in če bo šlo tako naprej, če bo medicina napredovala, če bomo uspeli zajeziti posledice slabe prehrane in ljudi prepričati, da se vsaj malo več gibajo in živijo bolj zdravo, lahko pričakujemo, da se bo še podaljšala. Če bi z razmišljanjem ostali tam, kjer smo bili pred stoletjem, bi se povprečni posameznik poročil tam nekje pri dvajsetih, do tridesetega imel že kopico otrok, delal do šestdesetega in potem v pokoju užival do devetdesetega.

V kapitalističnem sistemu, kot ga poznamo, je to težko izvedljivo, saj pritisk nezaposlene populacije na zaposleno postane prevelik, pokojninske blagajne pa ni mogoče vzdrževati, zaradi česar tudi vse razvitejše države izvajajo reforme na tem področju, po domače, daljšajo obdobje, ki ga mora posameznik preživeti kot del delovne sile.

Mislim, da moramo sprejeti premik, ki je nastal, zamik prehoda posameznika iz otroštva v odraslo dobo in potem iz obdobja zaposlenosti v obdobje upokojitve. Ta zamik pomeni, da se posameznik šola skorajda do tridesetega leta in šele tedaj ustvarja družino in se tudi osamosvoji od staršev, da je v polni produktivni moči od tridesetega in skoraj do sedemdesetega in da je še tudi kasneje zdrav in močan, ne pa zlomljen starec. Kot družba moramo namreč poskrbeti, da bo čim večji odstotek prebivalstva še v visoki starosti dovolj zdrav in poln energije, da ne bo le v čakalnici za smrt, ampak bo preživljal bogato zadnje obdobje življenja. To ima opraviti ne le s solidarnostjo med generacijami, ampak tudi s spoštovanjem vsakega življenja.