Včeraj sem mimogrede opazil oddajo na RTV Slo o Romuniji. Med kičastimi posnetki Ceaucescujeve ‘nove Romunije’, z ‘modernimi’ avtomobili in svobodo in pozivi množic k smrti komunizma, sem se vprašal, ali ni bilo iz zornega kota komunističnih režimov v resnici tako, da so kljub večanju nezadovoljstva med ljudstvom, pri sebi verjeli, da ljudje vendarle živijo bolje, kakor kadarkoli prej v zgodovini. Ker v resnici, to tudi so.

To se mi zdi pomembno v teh časih, ko tudi oligarhije za fasado demokracije, ki nam vladajo, lahko pogledajo na nezadovoljstvo množic in se vprašajo, kdaj pa je človeštvo, kdaj so te množice, živele bolje kot zdaj. Materialno nikoli. Prav tako je res, da je komunizem vzhodne Evrope vendarle prinesel določen napredek in da je povprečen posameznik leta 1978 živel mnogo bolje, kot povprečen posameznik leta 1951 ali 1925. Tako tudi zdaj povprečen posameznik živi mnogo bolje, kot je pred dvema desetletjema. Gotovo, kritik takšnega razmišljanja lahko trdi, da ni vse v materialnih dobrinah, torej v količini hrane, avtomobilih, tv sprejemnikih, prenosnih telefonih, niti ne v dostopnosti študija, kamor se valijo vedno večje množice, ali vsaj večji odstotki mlade populacije. Da je mnogo tudi v pomanjkanju svobode in pritisku oblasti, kakor je to bilo primer v vzhodnih režimih, ali v stresu, kreditnem suženjstvu zahodnih kapitalističnih sistemov. S tem se seveda strinjam.

A kljub temu ne morem mimo misli, da je nek Ceaucescu, ko je razmišljal o vzrokih nezadovoljstva svojih Romunov, prišel do tega, da je kljub vsem svojim slabostim in barabijam, vendarle prispeval k napredku. Prav tako lahko razmišlja kak novodoben oligarh, z mlijardami $ pod palcem, ko zdaj preko svojih političnih zvez cele države sili k zategovanju pasov. Navsezadnje je sistem, v katerem živi in ki je zdaj v krizi, prispeval k blagostanju mnogih. Če hočete, je tudi Gadafi, katerega Libija ni bila med najbolj revnimi državami Afrike,  lahko prišel do istega zaključka, da tudi če je bil ekcentrični diktator, svoje države vendarle ni vodil tako slabo, da ne bi mogel reči, da je na koncu vsaj materialno bila na boljšem, kot pred leti. Če k temu dodamo še, da ljudje na oblasti, pogosto izgubijo stik z navadnim prebivalstvom, da znajo biti obkroženi s prilizovalci in lažnimi svetovalci, ki gledajo na svoje koristi, potem tega ni tako težko razumeti.

Rast BDP Romunije kaže na to, da je bil razvoj večji del komunistične dobe prav impresiven.

Ne pravim, da imajo vladarji prav, oziroma, prav imajo samo v ožjem smislu, le zanimivo je, da je iz njihovega zornega kota svet lahko drugačen, kot iz zornega kota mladega revolucionarja, ki hoče spremeniti gnili sistem. Da je lahko iz zornega kota oligarha, ki gleda statistiko človeškega razvoja, drugačen, kot iz zornega kota družine, katera je pravkar doživela šok, ko je oče izgubil zaposlitev v tovarni, materi učiteljici pa so znova znižali plačo. Da je lahko iz zornega kota tirana ljudstvo tisto, ki je nehvaležno, medtem ko se ga taisto ljudstvo hoče znebiti na vsak način, ker ga smatra za krvoločno pošast.