Ob novih grožnjah s še hujšimi gospodarskimi sankcijami, se islamska republika odziva s svojimi grožnjami. Zapora 55 kilometrov široke Hormuške ožine za transport nafte v primeru dodatnih sankcij s strani zahodnih sil, bi privedla do vojaškega spopada, v katerem bi ameriška mornarica skušala to strateško pomembno pot za vsako ceno obdržati odprto, iranske sile pa bi storile vse, da jo zaprejo.

Ne gre pričakovati kakšnih velikih mornariških bojev. Iran ne poseduje moderne mornarice, a v takšnem okolju se da tankerje potapljati že z raketami izstreljenimi s kopnega. Tudi ameriške vojaške ladje bi se znašle na udaru. Širitev vojne na kopno in potem še naprej po regiji bi bila skorajda zagotovljena.

Za iranske grožnje je sicer lahko razlog tudi želja dvigniti ceno nafte in tako prislužiti več denarja. Ni namreč jasno, kako bi naj dodatne zahodne gospodarske sankcije škodovale Iranu, ki lahko svojo nafto proda tudi komu drugemu. Kitajci in Indijci in še kdo drug se pač ne bodo ozirali na to, od kod prihaja njihova nafta. Da pa bi ameriška moranrica prestregala tankerje iz Irana pa bi pomenilo piratstvo na morju in potem resnično vojno. In zaporo ožine.

Zato je vse te grožnje treba jemati z rezevo. Bržkone se ne bo zgodilo nič dramatičnega. Washington se že dalj časa trudi čim bolj prizadeti Iran, nekje v ozadju  se preigravajo scenariji za napade na ključne objekte v državi, prihaja tudi do  napadov na pomembne znanstvenike. V primeru ameriškega napada bi tako ali tako zapora ožine bila le eden izmed udarcev, sledile bi še sabotaže v sosednjih državah, uporaba prijateljskih skupin za napade na ameriške cilje, uporaba raket, posebnih enot in tako naprej. Ker je Iran velika država z velikim prebivalstvom, ne bi bilo tako preprosto doseči zmage, sploh pa ne brez masivne uporabe kopenskih sil. Če je vojna med Izraelom in Hezbollahom kakšen pokazatelj, to niti približno ne bi bilo podobno ameriškemu sprehodu skozi Irak. Ki se je potem seveda sprevrgel v dolgoletno puščanje krvi.  Na spremembo režima od znotraj z velikimi protesti po propadu zelene revolucije tudi ne gre računati.

Upajmo, da si v teh časih nihče ne želi velike vojne, ki bi svetovno gospodarstvo pognala navzdol in nam vsem poslabšala življenjski standard. Po drugi strani bi se seveda lahko našel kdo, ki bi razmišljal da je vojna dobra za odvračanje pozornosti od slabšanja gospodarskih razmer. To velja tako za ZDA kot Iran. Norcev je dosti povsod.