Skozi odprto pismo slovenskih vojakov, smo v preteklih dneh izvedeli za nesprejemljivo mešanje vere  v vojsko, nekaj, česar zavoljo sekularne ureditve te države ne smemo dovoljevati. Ne gre tukaj za preganjanje ali zatiranje pripadnikov ene verske skupnosti, niti ne gre za utišanje drugače mislečih. Gre za to, da je slovenska vojska v službi države, ki ne sme diskriminirati med pripadniki različnih verskih skupnosti, niti nad neverujočimi in da hkrati ne sme biti talka ene politične opcije. Sploh zato, ker politične stranke predstavljajo dele skupnosti, ne pa celote.

Nikakor ne nasprotujem verski oskrbi v oboroženih silah, bodisi da gre za duhovnike, muftije, guruje ali kogarkoli drugega, čeprav se tudi tukaj postavlja vprašanje financiranja. Država lahko to financira, lahko pa so  k temu primorane verske skupnosti same; to je stvar dogovora in ne eno, ne drugo ne more predstavljati posebnega vira ogorčenja. Drugo je, da so pripadniki oboroženih sil v službi države, ki jih o njihovi verski pripadnosti ne sme spraševati, niti jim deliti nauke, katera veroizpoved je bolj prava ali bolj zaslužna za Slovenijo, še najmanj pa na tej podlagi diskriminirati. Seveda se iz zgoraj omenjenega pisma  ne da sklepati, da bi brigadir Bojan Pograjc vse to počel, vendar je vseeno na mestu, da to ponovimo, kajti to je nekaj, kar se mora nenehno ponavljati.

Sekularizem, delitev države in cerkve, je navsezadnje dober tudi za pripadnike verskih skupnosti, saj onemogoča prevladujoči, da zatira manjše, kar se zna zelo hitro zgoditi v polju boja ‘absolutnih’ resnic, s kakršnimi se operira na tem področju. Posamezni državljani, tudi vojaki, so na verskem področju upravičeni do svojih misli in jim država to mora zagotavljati in onemogočati, da se ena sama verska skupnost, tista največja in najmočnejša, ne postavi v vlogo odločevalca, kateri verski prazniki in običaji se bodo spoštovali, kaj je dobro in slabo in tega, kdo je bolj upravičen do napredovanja in kdo ne. To smo, verjamem, že vse presegli in dobro je tako.