Redko se najde kdo, ki tako točno zadane bistvo problema, ki nas tare in poišče prave vzroke gospodarske krize, s katero se soočamo. Vse preveč smo ujeti v spone političnih delitev, ki zakrivajo prave probleme in nas zavajajo v misli, da bi vse bilo bolje, če le oni drugi ne bi bili na oblasti, ali da je potrebno le več dela, več truda, več odrekanja, da bi dosegli rešitev. Pri tem pa pozabljamo, da je  kapitalistični sistem postavljen tako, da bodo vedno zmagovalci in poraženci, ne glede na to, kako se vsi trudimo. Kapitalizem je pač tekmovalen sistem.

Ljubitelji Margaret Thatcher in Ronalda Reagana so nas po vseh teh letih pripeljali v obupno stanje krize, a še vedno trdijo, da imajo ravno oni prave rešitve. Ki so, še več istega. Težko se je pač sprijazniti, da se je po komunizmu vzhodnega bloka, tudi ta nereguliran na novo obujen starodavni ekonomski liberalizem izkazal za polomijo.

Iz govora  Luke Meseca na javni tribuni Slovenska kultura sredi razpada vrednot v Cankarjevem domu:

Iz tega jasno izhaja, da, kriza ni specifično slovenska, kakor bi nas radi prepričali glasniki kapitala, ampak globalna. Ni je povzročil prepotraten javni sektor, prebivalstvo, ki naj bi živelo »prek svojih zmožnosti«, preveč rigiden trg dela, previsoki davki, prevelik vpliv sindikatov ali referendumi. Nasprotno: kriza se je začela z zlomom globalnih špekulativnih financ, vzroki zanjo pa so se kopičili skozi tri desetletja neoliberalnega nižanja davkov, plač, privatizacij javnih podjetij in deregulacij finančnega sektorja. Krizo so torej povzročila prav tista neoliberalna »zdravila«, ki nam jih ponujajo domači kritiki »slovenskega pajdaškega kapitalizma«.

Da, pajdaški kapitalizem, ki je še bolj kot v Sloveniji, prisoten v ZDA, kjer imajo socializem za bogate in kapitalizem za revne. Kadar je z davkoplačevalskim denarjem treba reševati napake finančnih nadpovprečnežev, ki seveda za razliko od navadnih ljudi, vedo, kako se stvarem streže, ni nobenih ovir.

In če smo že pri državnem zapravljanju denarja v ZDA, se vedno izkaže, da je javni sektor prevelik, da pa ni nič narobe z ogromnimi sredstvi, ki zgorijo v raznih vojaških programih in vojnah po svetu.

Skratka, ne soočamo se s krizo vrednot, ampak s krizo kapitalizma in ta ni specifično slovenska, ampak globalna. To sta dve ključni lekciji za organizacijo našega boja proti krizi. Ker vemo, da ne gre za krizo vrednot, vemo, da nas ne bodo rešile tehnične vlade, neomadeževani obrazi ali moralno prečiščenje družbe. In ker vemo, da krize ni povzročil »slovenski pajdaški kapitalizem«, ampak globalni neoliberalni kapitalizem, vemo, da ni problem potraten javni sektor ali lenoba tukašnjega prebivalstva, ampak da so problem tri desetletja liberalizacije, deregulacije in privatizacije.

Mesec v rešitev ponuja demokratični socializem. Z ustanovitvijo ustrezne politične stranke, nam ponuja restavracijo resnično rdeče socialne demokracije, kakršne v teh časih pač nimamo, saj se je SD že pod Pahorjem premaknila proti sredini, vse po vzoru britanskega laburista Blaira. Prav je, da se spomnimo, zakaj se je to zgodilo. V osemdesetih letih je bilo strašno modno pljuvati po povojni ureditvi države blaginje in zazdelo se je, da je na volitvah nemogoče zmagati s starimi parolami. Zato se je skušalo prevzeti nekatere elemente tako imenovane neoliberalne misli in s tem prepričati večino volilnega telesa. Blairu je to uspelo, s pogubnimi posledicami za Veliko Britanijo. Po Thatcherjevi in Blairu je ta država namreč le še lupina nekdanje velesile in se sooča z gospodarskim zastojem.

Toda časi so se spremenili. Napočilo je obdobje, ko je potrebno ljudem ponuditi več socializma, če hočeš zmagati na volitvah. Vse te neumnosti o krčenju države, o edino svetem prostem trgu, o zasebni odgovornosti in v evropskem primeru o brezumnem krčenju proračunskih primanjkljajev v času gospodarske krize, so privedle samo do zaostritev  in podaljševanja agonije. Po domače, ekonomski liberalizem bo v naslednjem obdobju imel zelo veliko težav zmagovati na volitvah. To ne pomeni, da je s kapitalizmom konec, pomeni pa, da bomo bržkone doživeli premik nazaj v bolj keynesianske vode in v vzpostavitev večjega nadzora države nad delovanjem gospodarstva in skrbi za dobrobit državljanov.

Seveda to zadnje ne gre kar enačiti z nacionalnim interesom in kar je še podobnih neumnosti, s katerimi skušajo oligarhije v ozadju preko državnih vzvodov v svoje žepe potisniti čim več davkoplačevalskega denarja!