Na koncu je 58 letni venezuelski predsednik in zagovornik socializma 21. stoletja, Hugo Chavez, kljub bolezni še vedno vztrajal na oblasti, s čimer je dokazal, kako mamljiva je slast moči. S tem je pokazal, da je nekaj resnice v kritikah na njegov račun, da Venezuelo pelje v levi avtoritarizem in da si skuša zagotoviti neomejeno oblast. A potem, Chavez je seveda zmeraj zmagal na povsem demokratičnih in svobodnih volitvah.

Hugo Chavez je bil eden tistih predstavnikov reakcije na tako imenovane neoliberalne programe, ki so še v devetdesetih letih prejšnjega stoletja poskrbeli, da je pol južne Amerike zapadlo v globoko krizo, ki je bila v osnovi tudi dolžniška kriza, zelo podobna trenutni evropski.  Potem, ko so zagovorniki prostega trga in liberalizacije povedali svoje in številne države pripeljali na rob bankrota, je nastopil premik v levo, od države do države drugačen, bolj ali manj radikalen. Chavez je bil med tistimi bolj radikalnimi voditelji in se je spogledoval s Castrovo Kubo, brazilski predsednik Lula po drugi strani je bil bolj pragmatičen.

Ta lekcija iz preteklosti je zelo pomembna tudi za napovedovanje prihodnosti evropskih držav, kjer se rojeva bolj socialistična alternativa, medtem ko politične in gospodarske elite neuspešno iščejo rešitve za izhod iz krize. Če je pred dvajsetimi leti j. Amerika veljala za periferijo razvitim centrom moči, se je  ta dinamika preselila v Evropo, pri čemer je periferija zdaj jug Evrope, centri moči pa so na severu. Podobno kot so tam tuji investitorji s pomočjo lokalnih oligarhij siromašili ljudske množice, se nekaj podobnega obeta tudi v Evropi, ko je na programu razgradnja države in razprodaja državnega premoženja.

Razvoj južne Amerike je bil v preteklem desetletju zavidljiv, tudi v Venezueli, čeprav se je predvsem razvoju bolivarske republike podrobno gledalo pod prste. Nasprotniki so pač na vsakem koraku videli napake, najbolj pa so pri tem imeli prav pri visoki stopnji kriminala, ki se je obdržal, kljub padanju stopnje revščine. V resnici jim je bila bolj moteča nacionalizacija številnih industrij, s čimer je bilo možno prerazporejati bogastvo dežele iz rok peščice v roke večine. Razvoj zdravstva in šolstva v Venezueli je šel z roko v roki s premikanjem denarja iz žepov oligarhije v žepe revnih. Za kritike je takšno početje bila kraja.

A za večino prebivalcev Venezuele je bilo to nekaj dobrega, kar so dokazali na volitvah. Če kje, lahko v tem primeru vidimo vso dvoličnost tistih, ki bi demokracijo in svobodo prodali prvemu diktatorju, če bi le zaščitil njihove interese. V takšnih primerih se hitro pokaže, kako zelo hitro lahko pride do ločitve ekonomskega liberalizma od demokracije. Chaveza so tako obtoževali, da je diktator, ki bo prej ali slej uničil svojo državo, medtem ko kakšnemu arabskemu režimu, ki zatira svoje ljudstvo, česa takšnega ne bi nikoli rekli, le da nafta teče in se profiti delijo. Chavez ni bil diktator, je pa kazal vse simptome zastrupitve z oblastjo in morebiti bi se, če bi ga ne ustavila bolezen, sčasoma dokončno zastrupil. Po drugi strani pa je njegov socializem ob nekateri napakah požel veliko uspehe in celotni regiji predstavil alternativni model razvoja. Odstotek revnih gospodinjstev je za časa njegovega vladanja padel s 55% na 25%, brezposelnost s 15% na 8%.

Kot je na svoji spletni strani zapisal ameriški demokratski predstavnik v Predstavniškem domu, Jose Serrano:

Predsednik Chavez je bil kontroverzen voditelj. Ampak v svojem jedru je bil mož, ki je izhajal iz revščine in je svoje unikatne talente in darove uporabil, da bi dvignil ljudi in skupnosti, ki so reflektirale njegove revne korenine. Verjel je, da bi morala vlada države  biti uporabljena za krepitev množic, ne peščice. Razumel je demokracijo in osnovne človeške želje po spodobnem življenju. Njegova zapuščina v njegovi naciji in v hemisferi, bo zagotovjena, ko bodo ljudje, ki jih je navdihnil, nadaljevali s prizadevanjem za boljše življenje revnih in ponižanih.

K vsem lahko dodam le to, da bo Evropa, če bo šlo tako naprej, zelo kmalu dobila svoje Chaveze, Lule, Moralese in Ortege. Premik na levo je zagarantiran z osiromašenjem večine prebivalstva, nezmožnostjo rešitve gospodarske in dolžniške krize in razgradnjo države, ki prinaša več možnosti za bogatejše sloje in manj za revnejše.

V dodatno branje: An Assessment of Venezuela’s Bolivarian Revolution at Twelve Years