Ne me razumeti narobe, Slovenija bo bržkone kmalu pred bankrotom. Ali bo to junija, ali kdaj v jeseni, ne moremo vedeti. Rekel bi, da se bomo enkrat že še rešili, potem pa bo na vrsto prišla zunanja pomoč. Kar mi je tukaj bolj zabavno, je kako so britanski mediji večinsko že od vsega začetka nastrojeni proti evru, ne marajo pa tudi  Evropske Unije. Ko tako berem na MMC RTV Slo o Daily Mailu in o napovedovanju katastrofe, razmišljam o tem, kako so to najprej želje tistega, ki je članek napisal in šele potem resničnost.

Ne, to ni nič proti Sloveniji, to je nekaj proti euru. Gre za občutek britanske posebnosti in za sovraštvo do Nemčije in rop na Cipru je to sovraštvo samo še poglobil, sploh zaradi veliko Britancev, ki prebivajo na otoku. Seveda so Britanci v podobnih težavah, kot večina Evrope, ko z varčevanjem napadajo krizo in pri tem izgubljajo tla pod nogami, saj le podaljšujejo agonijo in svoje gospodarstvo pehajo v recesijo.

V tujih komentarjih o slovenskih razmerah je sicer opaziti malo večjo mero treznosti, kot v domačih, kjer se skuša predvsem obračunavati z notranjimi političnimi nasprotniki, kar je tudi razumljivo. Na težave majhne Slovenije se gleda v okvirih večjih evropskih problemov. In ko bo Slovenija le še ena v vrsti propadlih držav, se bodo preusmerili na naslednjo žrtev. Medtem pa se pri nas ustvarja občutek, da smo neka čudna izjema in da krivda za naše težave leži le pri nas. Temu ni povsem tako. Del krivde že, vsa pa ne. Če bi na evropski ravni bili deležni bolj modre politike, bi Slovenija morebiti zaostajala, a bi bila trdno na nogah, tako pa je zaradi krize med slabše pripravljenimi in zato v drugi bojni vrsti, takoj za Grki.

Mimogrede, evro je političen projekt in ne bo propadel, dokler tako ne bodo odločili politiki. Skupna valuta tudi ni kriva za naše težave, je pa postala sredstvo prisile, s katerim se disciplinira države članice, ki so brez svoje valute tudi brez dela svoje suverenosti. Po drugi strani pa te države članice, zaradi nepovezanosti in zaradi prevlade političnih elit in raznoraznih strokovnjakov, ki še vedno slepo verjamejo v tisto preprosto, ‘ne moreš zapraviti več, kot ustvariš’, ne morejo na evropski ravni pripraviti alternative.

Ključni problem te krize je, kako zaposliti vse nedejavne produkcijske zmogljivosti, ne kako znižati deficit. A dokler ni nadzora nad denarjem, se je tega problema nemogoče lotiti.