Nova slovenska vlada nadaljuje tam, kjer je prejšnja končala. Prvi cilj je zmanjšanje proračunskega primanjkljaja, vse drugo je nepomembno. S takšno naravnanostjo so predlogi po višanju davkov in krčenju izdatkov v javnem sektorju, povsem pričakovani.

Da ne bo kdo potem rekel, da je vlada Alenke Bratušek začela z drugačno politiko. No, podporniki SDS-a bodo to trdili, čeprav se že zdaj kaže, da temu ne bo tako, kakor tudi francoska izkušnja kaže, da obljube o spremembah le teh še ne prinesejo in tako zdaj Francija počne podobne stvari, kot bi jih počela pod desno vlado, v veliko veselje tistih, ki trdijo, da socialistična politika ne deluje. Socialistične politike, razen neumnega obdavčevanja najbogatejših z ravno samomorilskimi stopnjami pa od nikoder. Mimogrede, Nemčija, ta biser učinkovitosti, ki se jo hvali kot model, ki ga gre posnemati, je tik pred recesijo. Kar je seveda pričakovano.

Strah pred trojko mnogim preprečuje videti, da le ta od Slovenije ne bo zahtevala nič drugega, kar se že zdaj ne počne. Torej, krčenje proračunskega primanjkljaja, uničevanje javnega sektorja, razprodaje državnega premoženja in kar še je politik, s katerimi se že nekaj časa uničuje južno Evropo, delno pa tudi severno, kjer nekih uspehov tudi ni. Razen če so zdaj 0,5 % rasti BDP že uspeh. Če je temu tako, smo nizko padli. Janševa vlada je zarezala v javno porabo in jasno je bilo, da za prvim krogom varčevanja pride drugi in da bo temu sledil tretji in tako naprej. Na koncu je razlika med zahtevami kakšne trojke in delovanjem slovenskih oblasti le v hitrosti. Prvi delujejo počasneje, drugi hitreje, rezultat pa je enak.

Namreč, če bo Slovenija prisiljena zaprositi za pomoč, bo treba hitro znižati maso plač v javnem sektorju za kakšnih 20%, razprodati vso državno lastnino in uveljaviti še kakšno reformo. Če Slovenija za pomoč ne bo zaprosila se bo vse to zgodilo kakšni dve leti kasneje, a zgodilo se bo. Če gledamo na nižanje mase plač v javnem sektorju, bo najprej odvzeto 5%, potem 3%, potem spet 7% in tako dalje.

Tukaj se nam kaže vsa prefinjenost sistema, v katerem živimo. Zaslepljeni z lokalnimi lutkovnimi gledališči, se prepiramo okoli tega, katera politična stranka je bolj pokvarjena, ne vidimo pa, da na lokalni ravni tako ali tako ne moremo ničesar v resnici spremeniti, ampak smo del večjega imperija, ki lahko po mili volji iz nič ustvarja denar, ga potem posoja naprej, hkrati pa svoje podanike uči, da ne morejo živeti nad svojimi zmožnostmi. Hkrati vsakokratno tarčo osami in predstavi kot posebnost, ki jo je treba naučiti nekaj lekcij, medtem ko ostali podaniki mislijo, da si je ta tarča trpljenje zaslužila sama.

Težko se bomo iz tega izkopali.