Prejšnji teden so tako v Hoferju, kot Lidlu postregli, zaradi ameriškega praznika neodvisnosti, verjetno, z ameriškimi izdelki. Kar je zelo lepo, saj takšne akcije ponudbo trgovca neredijo zanimivo in so kupcu lahko odmik od rutine. Osebno sem zelo vesel, kadarkoli je azijski teden, ker prisegam na tajske rezance tako s pekočo, kot tudi z manj pekočo omako. Kljub vsemu pa me zanima, zakaj je v Sloveniji mogoče pričarati del okusa praznovanja ameriškega 4. julija, medtem ko je naš lastni dan državnosti bolj kot ne prazen.

Eno je politika, s katero se ne strinjamo, razmere v državi, ki nam niso po godu pa proslave, ki so večinoma morbidne in nezanimive, a potem, tudi v ZDA niso vsi zadovoljni z razmerami pa bodo kljub temu marsikateri izobesili ameriško zastavo in se preprosto imeli lepo. Ne zagovarjam brezglavega nacionalizma, ki je povečini le izgovor, da se nekateri počutijo večvredne, ampak preprosto veselje do življenja. Proslaviti praznik svoje države je lahko odlična priložnost za dobro izkoriščen čas.

Seveda bi bilo lepo, če bi lahko bili ponosni na svojo državo Slovenijo in resnično upam, da pride čas, ko to tudi bomo, do tedaj pa nam mora biti samostojna domovina prej kot to, kar vidimo v medijih, v nedelujočih institucijah, na uničenih cestah in v zaprtih tovarnah, predvsem nek skupek vrednot, na katere lahko prisegamo in za katere se lahko borimo. To je namreč tisti pravi patriotizem, ko se borimo za svobodno in pošteno domovino, ne za politične stranke ali celo za večvredno kri enih prebivalcev.

Praznovanja so ključni del te zgodbe, ko se obkrožimo s simboli države, kakršno hočemo imeti, ne kakršna na žalost je. In smo preprosto veseli, kolikor se to le da.