Ne rabiš biti libertarec, da nasprotuješ davkom, sploh nekaterim, ki ogrožajo najšibkejše v družbi.

Izpostavil bi dva davka, za katera menim, da ju socialno čuteči državljani, vsaj v obliki, ki bi zadela vse, ne bi smeli podpirati. To sta davek na nepremičnine in davek na dediščino.

Jasno je, da je vsak, ki si je postavil svojo hišo, za vsak zidak že zdavnaj plačal davek državi. Če jo je postavljal sam, je vanjo vložil tudi svoje lastno delo. A pustimo to. Poglejmo le velik pomen lastništva nepremičnin. To je v Sloveniji zelo visoko in dobro je tako. Omogoča namreč stabilnost družbe, ko ljudje, tudi če izgubijo zaposlitev in vir dohodka, tudi če so finančno ogroženi, ne pristanejo takoj na cesti. To se lahko sicer še vedno zgodi zaradi izvršbe, a pot do tja je daljša. Seveda je v Sloveniji, tako kot drugje po svetu, veliko ljudi, ki bi radi na tem področju zaslužili in čim manjše lastništvo nepremičnin bi jim to vsekakor omogočilo.

Zavedati se moramo, da so razmere v Sloveniji tako slabe, da si mnogi, četudi so zaposleni, ne morejo privoščiti, da bi prišli do lastne nepremičnine, celo da bi plačevali najemnino. Brezposelnost je visoka. Ogromno mladih ljudi nima nobene prihodnosti in bodo, če bo šlo tako naprej, čez nekaj desetletij socialni problem. K sreči za njih, so njihovi starši živeli v sistemu, ki jim je omogočil, da živijo v lastnih hišah in stanovanjih in le ta se bodo prenesla na njihove otroke. A le, če ne bo brutalnih davkov na nepremičnine in na dedovanje. Eden in drugi lahko prepreči, da se lastništvo prenese iz generacije na generacijo. S tem pahne ogromno ljudi v še večjo bedo.

Edina izjema za oba davka, je lahko resnično bogastvo, ko posamezniki posedujejo več nepremičnin, ali je dediščina nenormalno visoka. Toda pri tem je treba potegniti mejo, racionalno, normalno mejo.