Štetje po petkovem referendumu na Irskem se nadaljuje, kaže pa na prepričljivo zmago zagovornikov legalizacije porok istospolnih parov v tej nekdaj katoliški trdnjavi. Minister za zdravje Leo Varadkar je dejal, da je ‘prepričljiva zmaga Irsko naredila za svetilnik preostanku sveta, ko gre za svobodo in enakost.’
Na drugi strani razočaranje nasprotnikov, ki so doživeli velik poraz. Kot poroča RTV Slo, je eden glavnih nasprotnikov istospolnih porok, John Murray iz katoliškega inštituta Iona, dejal: ‘Kot kaže, so v tem vsi hipu vsi ‘za’. Zelo smo razočarani.’ Morebiti so k temu veliko prispevale afere irske katoliške cerkve v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je razvedelo, da je v preteklosti stotine duhovnikov zlorabljalo na tisoče otrok. Nič kaj dobra popotnica, če želiš pridigati o tradicionalnih vrednotah.
Velikega pomena v zmagi zagovornikov za, je odločitev na referendumu, saj to kaže, da ni šlo le za projekt peščice ljudi na oblasti, ki bi mimo volje večine državljanov sprejeli zakone, s katerimi bi povečali pravice manjšine, ampak za večji premik znotraj irske družbe. Premik, ki ga Irska deli še z mnogimi drugimi državami po Evropi in po svetu, kjer se skuša preseči tradicionalno diskriminacijo do istospolno usmerjene populacije, hkrati pa jim omogočiti tudi pravice, ki sicer pripadajo samo heteroseksualnim družinam, kot možnost sklenitve zakonske zveze ali vsaj partnerstva, s podobnimi lastnostmi, ali možnost posvojitve otrok.
Minister za zdravje Varadkar je ob zmagi dejal še, da spoštuje glas tistih, ki so bili proti in da ‘ne misli, da so homofobni’ in da ‘so glasovali proti istospolno usmerjenim.’ Dejal je še, da so nasprotniki imeli ‘iskrene pomisleke o verski svobodi v šolah in o starševstvu’, zaradi česar jim bo treba v naslednjih letih zagotavljati, da je referendum bil o enakosti in ne o drugih stvareh. Gospod Varadkar je sicer tudi sam istospolno usmerjen.
V jedru nasprotovanja povečevanja pravic istospolno usmerjenih državljanov, se večinoma skriva strah, da so spremembe napad na tradicionalne vrednote, zaradi česar se tudi toliko poudarja pravice otrok, ki bi naj živeli v družinah z očetom in mamo, kar vidimo tudi v Sloveniji. Poudarja se tudi strah, da bo zveza med moškim in žensko v bodoče razvrednotena. Napadov na same istospolno usmerjene posameznike je veliko manj, sploh pa ni nobene resne pobude, da bi se kriminaliziralo njihovo usmerjenost, ali se jih celo pošiljalo na ‘zdavljenje’, kakor kdaj v preteklosti. Na Irskem je, mimogrede, homoseksualnost bila dekriminilizirana leta 1993.
Premik na Irskem se dotika tudi stanja v Sloveniji. Slovenija ni osamljen otok, kjer bi se dogajale nenavadne stvari, ampak le sledi trendom drugod po svetu. Tudi politični boji so v marsičem podobni, le začinjeni z nekaterimi domačimi posebnostmi. V tem boju včasih slavi ena, včasih druga stran, veliko pa je odvisno od mobilizacije javnosti, česar se zavedata obe strani. Zaradi tega je tudi toliko sejanja strahu in polresnic, da bi se ljudi, če bo prišlo do referenduma, pripravilo do tega, da glasujejo za ali proti. Zdi pa se, da gre za trende, ki jih srednjeročno ni več mogoče ustaviti in da bodo istospolno usmerjeni le še ena manjšina, ki si bo zagotovila večje pravice, zatem pa se bodo politični boji preusmerili na kakšno drugo manjšino ali pomembnejše družbene spremembe.