Titovi odmevi iz preteklosti

25, maj je bil v času SFRJ dan mladine in hkrati praznovanje Titovega rojstnega dneva. Zanimivo, da se  še leta 2015, toliko let po propadu skupne države in še več let po smrti jugoslovanskega voditelja, toliko ljudi na to spominja. Še več, zdi se, da se število ljudi, sploh mladih, ki z neko nostalgijo gledajo na preteklost, povečuje.

Josip Broz Tito je zgodovinska osebnost, ki si vsekakor zasluži mesto v zgodovinskih knjigah. Toda hkrati je tudi simbol. Za ene politično gospodarskega sistema, za katerega menijo, da je bil boljši, kot današnji. Simbol tudi upornika proti fašistični agresiji, pokončnega voditelja, ki zna reči ne velikim silam. Za druge je diktator, zločinec na ravni Hitlerja in Stalina, simbol pokvarjenega sistema, ki nikoli ni deloval. Ker se stare delitve, stari spopadi vrednot in interesov, še niso pomirili in se le prenašajo v politične delitve sedanjosti, je voditelj, ki je umrl že pred desetletji, še kako aktualen.

Kot sem zapisal pred leti, je bil Tito kralj z dvema obrazoma:

Resnično se zdi, da je pogrevanje Titovih zločinov in zaslug prej stvar trenutne politike kot česarkoli drugega. Pozabiti nam ne pustijo, in pozabili bi ga hitro, če nas nanj nihče več ne bi opozarjal, ker ga potrebujejo za svoje obračune. Za ene je junak, za druge zločinec, oboji mobilizirajo ljudi okoli svojega prapora s tem ko kažejo ne samo na eno osebo, pač pa na celoten sistem. Če so ljudje mrtvi, ideje še niso in v teh časih, ko ekstremni kapitalizem kaže svoje grde zobe, so komunistične ideje preteklosti še kako pomembne.

Če bi Tito danes vstal od mrtvih, bi podpiral pravice istospolno usmerjenih, vseh manjšin, beguncev, se zavzemal za demokracijo na vseh ravneh, ko ne bi le zaposleni odločali o tem, kako se vodijo podjetja, ampak tudi državljani, kako se vodi državo? Bi si človekove pravice, svobodo in pravičnost res postavil na prvo mesto, sam pa se prepustil vlogi služabnika tega ljudstva, nemočnega proti temu ljudstvu, ki bi z glasovanjem sprejemalo zakone in odločalo, kako se mora vesti? Dvomim.

Moderna levica ni kopija komunistične partije. Niti za Iniciativo za demokratični socializem se to ne zdi. Je nekaj drugega, novega. Zato se mi včasih zdi smešno, da mladi ljudje tega človeka, tega diktatorja, kajti diktator je pač bil, kujejo v zvezde. Ne trdim, da je vse počel narobe, ampak demokrat zagotovo ni bil. Bil je pač kralj z dvema obrazoma, enim dobrim, drugim slabim, kraljev pa ne gre poveličevati, če verjamete v demokracijo ali republiko, če verjamete, da naj ljudstvo odloča o svoji usodi, ne pa diktatorji, kralji, oligarhi, generali in duhovniki.

Razlagam si popularnost tega človeka z nedelovanjem sistema, v katerem živimo. Če vam je to všeč ali ne, je mnogo ljudem v prejšnjem sistemu šlo bolje. Mogoče so imeli materialno manj, so morali švercati kavo, da so jo lahko pili, ampak nekje v sebi so se počutili mnogo bolje, kot se počutijo zdaj. Zaman jih prepričujete v nasprotno, sploh, če so poraženci novega sistema. Razlagam si to tudi s političnimi boji sedanjosti. Ker politična desnica nenehno tolče po bivšem režimu, da bi na ta način v sedanjosti zatolkla politično levico in se predstavila kot edina možna izbira, na drugi strani sproža reakcijo, ki prihaja v obliki ponosa na simbole bivšega režima. Če desnica reče, da je nekaj črno, potem že mora v resnici biti belo – v tem smislu. Če desnica reče, da je rdeča zvezda zlo, potem je že simbol dobrega….

Ko bo čas mineval in bodo umirali ljudje, ki so imeli izkušnjo tako s Titom, kot s politično gospodarskim sistemom, ki ga je ustvaril, bo vedno manj pomembna resnica, vedno bolj pa simboli. Na žalost vas moram obvestiti, da kaže, da nas bo preteklost še kako zaznamovala tudi v prihodnosti. Eni bodo marširali v imenu domobranstva, ki ga bodo skušali povzdigniti nekam nad oblake, pri tem pa odmisliti nacistični monstrum, ki ga je vodil, drugi bodo v imenu boja proti fašizmu poveličevali Tita in ponosno dvigovali rdečo zvezdo. Eni bodo iz poražencev druge svetovne vojne skušali narediti borce za liberalno in svobodno Evropo, sebe pa za politične naslednike tega boja, drugi bodo v partizanskem boju videli socialistično revolucijo, sebe pa kot naslednike boja, ki je nekje v sebi imel sprogramirane že želje za pravice istospolno usmerjenih in izkoriščanih mladih zaposlenih za določen čas. In tako se vrti naprej.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s