Ruske zračne sile že mesec dni bombardirajo cilje upornikov v Siriji, medtem ko sirske oborožene sile ob podpori Hezbollaha in iranskih svetovalcev in prostovoljcev, mednje so nekako pot našli tudi borci iz Afganistana, počasi pritiskajo na večih frontah. Napredek je počasen, tudi zato, ker upornike z orožjem podpirajo zalivske sunitske monarhije.

Kurdi so se v tej vojni znašli nekje vmes. Podobno kot prej že iraški, so Kurdi v Siriji izkoristili težave centralne oblasti in si izrezali svoj kos ozemlja. Hkrati so se izkazali za spodobne borce proti grožnji Islamske države in kot takšni so uporabni tako ZDA, kot tudi Rusiji. Njihov največji problem je na drugi strani Turčija, ki se upravičeno boji, da bi lahko skupna kurdska fronta spodkopala njen nadzor nad jugovzhodom države.

Ker so Američanom v Siriji stvari ušle izpod nadzora, saj rusko letalstvo uničuje njihove upornike, so se odločili zaostriti razmere in na kurdska področja napotiti svoje posebne enote. Najprej le 50, kdo ve, če iz te majhne številke kmalu ne bo nastala mnogo večja. Prisotnost ameriških vojakov na terenu bo omejila področje ruskih letalskih napadov, saj bodo ti morali paziti, da ne pride do neljube pomote. To bodo morali tudi Turki, ki mnogo raje kot pripadnike Islamske države, bombardirajo Kurde.

Če bodo Američani ostali omejeni na kurdska področja, to ne bo pomenilo veliko za vojno v Siriji, razen da bo Islamska država še pod večjim pritiskom. Če po drugi strani nameravajo s svojo večjo prisotnostjo bolj poseči v sirsko državljanjsko vojno, bodo stvari postale še kako zanimive. Tako v Iraku kot v Siriji med Rusi in Iranci na eni strani in Američani in Saudijci na drugi strani poteka boj za prevlado. Za zdaj se zdi, da imata Iran in Rusija v Damasku in Bagdadu prednost. Kurdi utegnejo v tej igri postati še kako pomembni, a na koncu jih lahko doleti  usoda, da jih bodo močnejši sosedi zopet ponižali in razkosali, kakor se jim je to  že zgodilo v preteklosti.