Ko sta si dve skupini protestnikov, tistih za in tistih proti migrantom in beguncem, stali nasproti v Ljubljani, smo lahko videli obrise dveh Slovenij. Dveh Slovenij, ki ne le na begunce in migrante, ampak še na marsikaj drugega, gledata s povsem drugačnimi očmi. Dveh Slovenij, ki sta vira dveh različnih političnih poti.

V Domovini so v komentarju uredništva zapisali, da ‘problem ni sovraštvo do migrantov in manjšin, ampak med Slovenci samimi’:

Današnja shoda sta nazoren pokazatelj, da domnevna nestrpnost do migrantov ali manjšin v Sloveniji ni takšen problem kot zagrizeno sovraštvo med slovenskimi državljani samimi.

Tisti za begunce so v besedah nasprotovali sovraštvu in fašizmu, a hkrati mahali s plakati, ki so izražali sovraštvo do svojih rojakov. Pozivali so k aktivnemu boju, a ne toliko za begunce, kot proti kapitalizmu, Janši, zadrtim domoljubom.

Na strani proti je bilo vzdušje bolj umirjeno, v ospredju pa domoljubne pesmi in gesla. Kljub temu je bilo slišati kletvice čez levičarje, dvignjene sredince ter glasno izražanje nezadovoljstva nad vlado.

Zaskrbljujoče je, da bi brez policijskega kordona med obema skupinama protestnikov zagotovo prišlo do fizičnega nasilja, v katerem bi najbrž tekla tudi kri.

Tako se zdi, da je migrantska problematika zgolj še en izgovor za sproščanje narodovih frustracij okoli nikoli razčiščenih razmer polpretekle zgodovine in predstav, kakšno Slovenijo si danes želimo.

Delno res. V resnici je namreč po številnih zahodnih državah, ki so bile v preteklosti deležne velikih migracij, viden globok razkol med tistimi, ki prisegajo na multikulturalizem in tistimi, ki se bojijo propada svoje kulture. Ta razkol se veže na politične delitve. Liberalne in socialnodemokratske stranke so vedno bolj stranke manjšin in priseljencev, konservativne stranke zastopajo jezne in prestrašene domačine. Tako je od ZDA do Nemčije, od Velike Britanije do Švedske. Na prizorišče stopajo tudi vedno bolj nacionalistične sile, ki niso toliko nacionalistične v smislu devetnajstega stoletja, ampak se vidijo kot del evropske civilizacije, ki nima nič skupnega s kulturo številnih priseljencev, predvsem muslimanov.

To so globoke in pomembne delitve, ki jih ne gre zanikati ali razložiti samo s sovraštvom med dvema klanoma, ki nimata početi kaj bolj pametnega, kot se sovražiti. Gre za vprašanje, v kakšnem svetu bodo živele prihodnje generacije. Se bo uresničila pozitivna utopija politične levice in bomo živeli vsi skupaj, Nemci in Kitajci, kristjani, muslimani in ateisti, z vsemi pravicami za istospolno usmerjene in ženske? Ali se bo vse spremenilo v nočno moro, vojno vseh proti vsem in bodo zahodne države podobne Libanonu? Ali bodo konservativne in nacionalistične sile uspele ustaviti pritok priseljencev in ohraniti takšen karakter držav, kakršnega si želijo? Ali se bo to sprevrglo v fašizem in iskanje čistosti, s fizičnim uničevanjem manjšin?

Zgodi se lahko marsikaj.

Vedno bolj jasno postaja, da je migrantska problematika le še ena delitev, na kateri se napajajo politične stranke. Politična levica razen svojega socialnega poudarka postaja vedno bolj zastopnik manjšin, politična desnica tega, za kar sama trdi, da je domača večina. Mogoče bo že kmalu konec migrantske krize, toda priseljevanje bo vseeno ostalo z nami in z različnostjo se bomo še vsekakor mnogokrat soočali.