Izbira glavne igralke nove Disneyjeve različice Male morske deklice je dvignila nekaj prahu, saj je glavna igralka Halle Bailey temnopolta. Negativni odzivi na igralce, ki igrajo vloge, ki so vedno pripadale belopoltim igralcem, so pogosti. Ob tem gre pogosto za poskuse obarvanja sicer resnično povsem belopoltega sveta. Dober primer je Bridgerton, v katerem je upodobljena britanska visoka družba na prelomu osemnajstega in devetnajstega stoletja in kjer bi pričakovali igralsko zasedbo, kakršno smo še pred desetletji spremljali ob uprizoritvah romanov Jane Austen. A časi so se spremenili. V imenu vključevanja in raznolikosti ima zdaj lahko lord W. azijske poteze in hčerka baronice S., tudi če je baronica sama tipična, dolgočasna Angležinja, temnejšo barvo kože.

Pred leti je bil velik halo ob izbiri glavne igralke v priredbi japonske mange Ghost in the Shell. Glavna igralka ni bila nihče drug kot Scarlett Johansson. Marsikomu ni bilo všeč, da glavni lik ni bila Japonka in pritoževali so se, da gre za še en primer, ko se glavnega junaka spreminja v belopolto osebo. Pri vsem skupaj je bilo najbolj zabavno, da je največ kritik prihajajo s strani Američanov, ne Japoncev. Zametki woke ideologije v ZDA segajo že daleč v preteklost in ena izmed njenih lastnosti je vedno bila izganjanje belopoltih predstavnikov zabavne industrije in njihova zamenjava s pripadniki manjšin. Predvsem heteroseksualni moški iz te skupine so, po mnenju nekaterih, skozi zgodovino zahodne zabavne industrije imeli že dovolj priložnosti. Zdaj je prišel čas za druge.

Na vse skupaj je mogoče gledati iz večih zornih kotov. Najprej je seveda tu vprašanje kvalitete. Namreč, ker ideologija narekuje koga se in koga se zdaj ne sme upodabljati in kako se različne skupine ljudi lahko upodablja, pogosto trpi sama izvedba. Recimo, želite predstaviti močno žensko, ki se ne uklanja moškemu svetu, ki, če tako želi, lahko sama lastnoročno pretepe sedem silakov, ne da bi se pri tem utrudila. Nič narobe s tem, a če je vse podrejeno tej predstavi, se lahko hitro zgodi, da bo film ali serija dolgočasna in negledljiva, ker bo premalo energije vložene v dobro zgodbo. Verjeli ali ne, celo v znanstveni fantastiki mora biti nekaj verjetnega, nekaj s čimer se lahko gledalec poistoveti. In tega pogosto manjka.

Če se odmaknemu od tega očitnega problema, naletimo na naslednjega, ki mi je, priznam, zelo pri srcu. Gre za zgodovinsko brisanje celih skupin ljudi, ki so vedno igrale le obrobno vlogo, katerih zgodbe niso bile pomembne. In tukaj lahko razumem, zakaj bi kdo želel predstaviti zgodbo temnopolte Američanke, iz nje narediti zvezdo, ji dati priložnost, da je morska deklica, znamenita odvetnica ali mlada dama v visoki britanski družbi zdaj že zdavnaj pokopane imperialne preteklosti. Pomisliti morate, kako se počutijo vsi ti ljudje, pripadniki verskih, nacionalnih manjšin, ženske, istospolno usmerjeni moški, transeksualci, celo pripadniki delavskega sloja, vsi, ki so vedno bili potisnjeni v ozadje, katerih življenja niso bila pomembna, ker se je vso pozornost posvečalo večinoma le eni skupini znotraj ameriške družbe. Ne pozabimo na tem mestu, da je večina sveta zastrupljena z ameriško zabavno produkcijo in da govorimo predvsem o tem, kdo je zvezda v ameriški zabavni industriji in s tem zvezda po vsem svetu. Tudi to je problem, ker se briše ali ignorira vse, kar ne prihaja iz Hollywooda in še nekaj izpostav te industrije v državah kolektivnega zahoda. Kdo pa, navsezadnje, kaj ve o zvezdah turške zabavne industrije, o imenitinih brazilskih pevkah, akcijskih junakih kitajskih serij in tako naprej. Tu in tam se že pojavi kak tuji obraz (se pravi, ne ameriški), ampak to so bolj izjeme.

Da, moti me, ko vidim spacano serijo, ki stavi predvsem na to, da v glavno vlogo postavlja pripadnika te ali one manjšine, moti me, ko je že na daleč vidno, da gre za promocijo tega ali onega življenskega sloga, ali celo za brezobziren in sovražen, posmehljiv napad na belopolte moške, ki so zdaj pač lahko tarča vsakemu, ki ima pet minut časa. In da, razumem, zakaj bi kdo hotel vso to industrijo, ta svet zgodb in iluzij narediti bolj raznolik in dati priložnost vsem. Zaradi tega me, če je film ali serija narejena dobro, ne briga, kakšne barve kože je glavni junak. Če je Ahil temnopolt, je pač temnopolt. Če je dober igralec, mi ni mar. Še celo spomni me, da pred kakšnim stoletjem Grki niso veljali za belopolte, kar je lahko dobra lekcija raznim rasistom, ki prisegajo na obrambo svoje rase. Torej, prostor za vse, a brez maščevalne jeze, ki kar bruha iz nekaterih novodobnih ustvarjalcev, ki bi se radi maščevali za vsa desetletja, ko so prevladovali drugi.

Tu je še en problem, o katerem pa se govori bolj malo.Vzemimo za primer zopet Bridgerton. Kakšen svet nam v resnici prikazuje? Povem vam, za vso lepo fasado stoji brutalen imperij, ki je svoje lovke stegoval po vsem svetu. Denar za vse tiste gradove, za obleke, za plese in zabave, je prišel z izkoriščanjem ne le raznih kolonialnih posesti, ampak tudi z izkoriščanjem množic doma. O tem seveda ni veliko govora. Ta svet je zdaj le lepo pobarvan, prikriva svojo pravo naravo, sporoča, da je tudi temnopolta oseba lahko pripadnica vodilne kaste globalnega imperija. To zelo spominja na boj nekaterih žensk, da bi prebile strop in se povzpele na vrhove vojaške in politične moči. Ne, da bi spremenile svet na boljše, ampak da bi lahko tako kot moški terorizirale ves planet. Kot Hillary Clinton, recimo. Enakopravnost pač, ki pa temelje sistema pušča nedotaknjene.

Po drugi strani gre ob vsej tej novi raznolikosti tudi za prevaro. Spet so v ospredju zgodbe iz držav kolektivnega zahoda, tistih imperialnih sil, ki so dolgo obvladovale ves svet. V Romeu in Juliji bosta igrala potomca priseljencev iz Gane, v bohotni uprizoritvi Hamleta bo kraljeval Kitajec, Veliki Gatsby bo Ukrajinec. Vidite, kaj se dogaja? Kje so pa zgodbe iz Nigerije, Vietnama, Pakistana? Zakaj bi nekdo iz Južne Afrike igral Scarlett O’Hara v Vrtincu, zakaj ne bi raje v filmu, ki bi vsemu svetu predstavil težave tiste države? Mar mislite, da vam ves preostali svet nima kaj povedati, da ne premore svojih talentov?

Zdi se, da se globalni ameriški imperij, kajti to je, kar mi vsi vidimo in čutimo okoli sebe, preoblači v nova oblačila. Glejte, nam sporoča, za vsakogar imam pripravljeno mesto. Lahko ste kdorkoli, a vseeno boste lahko del mojih zgodb, celo mojih političnih struktur. To je, mimogrede, tudi skrivnost uspešnega novačenja kompradorskih elit, ki jih bolj kot usoda držav, iz katerih izhajajo, skrbi nadaljni obstoj imperija. Nič čudnega, če se potem pustijo vpreči v vojno proti Rusiji, recimo.

V resnici moram biti zadovoljen, da je tako kot je. Ni še dolgo tega, ko ni bilo veliko alternativ, ko spletni ponudniki vsebin, kakršen je Netflix, niso na pladnju prinašali serij in filmov iz raznih koncev sveta, ko smo bili na milost in nemilost prepuščeni knjižnemu trgu, ki na je vsiljeval vse tisto, kar je prej šlo skozi velike centre v zahodnih prestolnicah in ko je radijski urednik odločal, katere so tiste novosti, ki jih naj hoi polloi posluša. Ni popolno, še vedno delujejo nekateri stari mehanizmi, a polje svobode se je le razširilo, vrata so se le nekoliko odprla in tudi to, da je glavna junakinja Male morske deklice Halle Bailey ni tako slabo. Če je njena igra dobra, je celo osvežujoče.