Pavel Rupar in Anže Logar imata nekaj skupnega. Oba povezujejo s SDS in z večnim predsednikom te stranke, Janezom Janšo. To je tudi njuna največja ovira. Ovira za oba projekta, ki bi po logiki stvari morala imeti kar precejšnje možnosti za uspeh.
Bodimo pošteni, v Sloveniji je prostor za politično stranko, katere poglavitni namen je boj za interese upokojencev. Takšno stranko smo imeli, bila je dovolj močna, da je vplivala na delovanje vlad, na njenem pogorišču (in za DeSUS se zdi, da je mrtva stranka) je mogoče postaviti novo stavbo in mobilizirati velik del volilnega telesa. Že samo preboj v Državni zbor je dovolj, da se temeljito spremenijo razmerja moči. Toda, Rupar?
V Sloveniji je tudi prostor za neko sredinsko, ‘catch-all’ stranko. Politično stranko, ki lahko pobira tako imenovano politično sredino, torej liberalni tabor, v katerem sicer kraljujejo nove in nove verzije Drnovškove LDS, skupaj z bolj zmernim delom konservativnega in socialdemokratskega prostora. Ampak, Logar?
Priznam, da ne razumem, zakaj sta ravno Rupar in Logar vodilna obaza teh dveh projektov. Oba je enostavno povezati z Janezom Janšo in s tem aktivirati vse negativne predsodke v večini volilnega telesa. Glasovati za enega ali drugega, je enako kot glasovati za Janšo. Ker tega večina noče, lahko oba mobilizirata le tiste volivce, ki so že tako ali tako podporniki SDS-a. Vse ostalo je drobiž. Kakšen je potem smisel tega? V najslabšem primeru lahko to prinese drobitev in grem stavit, da Janez Janša tega nikoli ne bo dovolil. Ne na svojem političnem polu, ki ga skorajda povsem obvladuje in kjer zaveznica NSi ni sposobna preboja in lahko tako le caplja v senci večjega partnerja.
Z današnjo ustanovno sejo je zaživelo društvo Platforma Sodelujmo za prihodnost. Njen predsednik je poslanec SDS-a Anže Logar. Vidite, tu je bržkone že konec te zgodbe. Vsi mediji, ki bodo to platformo želeli potopiti, bodo poudarili, od kod Logar prihaja. Samo na povezavo je treba opozoriti, nič drugega ni treba komentirati. Je dovolj.
Društvo s polnim imenom Platforma Sodelujmo za prihodnost ima 12 ustanovnih članov. Poleg Logarja in izvoljene podpredsednice Romane Jordan so to še vodja kabineta nekdanjega predsednika Boruta Pahorja Alja Brglez, poslanka SDS-a Eva Irgl, profesor evropskega prava na Novi univerzi Matej Avbelj, ekonomist Igor Masten, nekdanji minister za izobraževanje iz kvote SD-ja Jernej Pikalo, direktor Beletrine Mitja Čander, zdravnik Rok Ravnikar, gospodarstvenik Igor Hustič, nekdanji minister za digitalni razvoj iz tretje Janševe vlade Mark Boris Andrijanič in podjetnik Mirko Požar.
Sporočilo je dokaj enostavno. Prijazno, povezovalno, z določenim preseganjem globokih ideoloških prepadov. Saj, za vraga, še celo nekdanjega šolskega ministra iz vrst SD, Jerneja Pikala imajo! Cilj je volivca prepričati, da je tu politična stranka, pardon, društvo, ki prinaša prijazno verzijo SDS. Saj veste, takšno, katere pripadniki ne žalijo vsepovprek in katere predsednik ni Janez Janša. Nekje na tej poti je verjetno namen ustanovitev stranke, ki bi pobrala nekaj % največjim tekmecem SDS-a in zagotovila dovolj poslanskih mest za večino v Državnem zboru. Ampak to je malo verjetno.
Tu je nekaj nejasnosti. Vrnimo se k vprašanju, zakaj Rupar in Logar. S stališča SDS to nima smisla. Smisel bi imelo najti dokaj prepoznavni osebi, ki pa ju ne bi bilo mogoče takoj povezati z Janezom Janšo in potem tako zamaskirano napasti ti dve ključni točki političnega prostora, torej upokojence in bolj liberalno usmerjene volivce. To bi bilo logično in bi imelo več možnosti za uspeh, čeprav je seveda čisto mogoče, da se bodo pred naslednjimi volitvami kandidati zopet morali izjasniti, ali so z Janšo pripravljeni sodelovati ali ne. Ampak politiki lahko tudi lažejo, mar ne?
Ni vedno vse posledica strateškega strankarskega premisleka, pogosto gre za čisto osebne ambicije. Pavel Rupar je mogoče našel to pot nazaj na politično prizorišče in se odločil, da jo izkoristi in Janša to dovoljuje, ker mu ni do tega, da bi streljal še po tem potencialnem zavezniku, čeprav bi mogoče na čelu upokojenskih protestov raje videl koga drugega. Mogoče, tega ne vemo, lahko pa razmišljamo v to smer. Podobno je z Anžetom Logarjem, ki ima svoje ambicije, ki bi rad svoj politični kapital spremenil v nekaj trdnega, torej v društvo (kar je zdaj storil) ali v stranko. Znotraj SDS-a tega ne more.
Jinov svet 