Če boste trdili, da so ZDA demokracija, vas znajo Američani popraviti, da so v resnici republika. Pomembna razlika, ki se kaže v načinu, kako izbirajo svojega predsednika. Volivci po posameznih državah predsednika ne volijo neposredno, ampak izbirajo elektorje, ti pa so potem tisti, ki blagoslovijo zmagovalca. Ti posredniki so odraz strahu ustanovnih očetov ZDA pred demokracijo, o kateri niso imeli ravno najboljšega mnenja. No, saj tudi o politični strankah ne, a je razvoj mlade republike kmalu prinesel prvo, končali pa so z dvema velikima.

ZDA je mogoče najbolje označiti za oligarhijo s fasado demokracije, v kateri dve veliki stranki predstavljata dve strani istega kovanca. Izbire je bore malo, kar ves svet vedno znova spoznava, ko gre za zunanjo politiko ameriškega imperija. Le slog in nekateri poudarki so drugačni, a v ozadju je pri obeh strankah močna želja, da ohranijo hegemonijo in da Washington ostane center sveta.

Imamo torej demokrate in republikance, katerih politika je ZDA razbila na dva podobno velika tabora, ki se neizmerno sovražita. Tako daleč gredo, da se medsebojno obkladajo s komunisti in fašisti, čeprav obe stranki ohranjata status quo in same temelje ameriškega gospodarskega modela, ki toliko Američanov pušča živeti v bedi. Pravi boj za duše medtem poteka na polju kulturne vojne, ki se zdi bolj kot ne le sredstvo za preusmerjanje pozornosti.

Migracije in rasizem sta dva dobra primera. Malo ljudi ve, da demokrati glede migracij niso nič manj brutalni od republikancev, da je Obama bil rekorder v izganjanju nezaželenih prišlekov in da so otroke zapirali v kletke že pred Trumpom. Republikanci medtem tudi nimajo veliko za povedati o tem, da prav množice revežev iz južne Amerike poganjajo nekatere dele ameriškega gospodarstva. Ko gre za rasizem, v oči bode, da so prav mesta, ki jih vodijo demokratski politiki, pogosto gojišča rasizma in da tam militarizirana policija nadleguje vse, ki so malo temnejše barve.

Zdi se, da sta rasizem in migracije le dve temi, s katerimi se mobilizira volivce, se jih polni s strahovi in sovraštvom, se jih izkoristi za nabiranje glasov, potem pa obe stranki veselo živita naprej po starem in si delita pomembne položaje in skrbita, da oligarhija v ozadju še naprej bogati.

Ameriške predsedniške volitve so vaja v izbiri manjšega zla. Oziroma, kandidati ne ponujajo več upanja, da bodo prinesli dobrodejne spremembe, ampak so predstavljeni kot zaščitniki pred tem, da ne zmaga druga stran. Se pravi, da slučajno ne zmagajo fašisti ali komunisti. Prav zaradi tega je lahko ta hip predsednik ZDA človek, ki mu starost ni bila naklonjena in za katerega se upravičeno sprašujemo, ali res vodi državo, ali pa namesto njega tega ne počne kdo iz ozadja.

Kako je Biden sploh postal predsednik? Proces znotraj demokratske stranke je bil poučen. Najprej je bilo treba onemogočiti vso notranjo konkurenco, ki bi teoretično lahko prinesla kakšne otipljive spremembe, zato pa je bil tarča napadov progresivni senator Bernie Sanders. Seveda, ko je bila Bidnova nominacija zagotovoljena, se je začela druga igra. Glasilo se je, da sta samo dve izbiri, Biden, z vsem svojimi pomanjkljivostmi, ali pa veliki satan Trump. In dovolj Američanov se je oklenilo demokratske zastave.

Seveda so tu še tretje stranke, ki pa so šibke in tarča nenehnih napadov s strani medijev in raznih aktivistov. Če volite za kandidata tretje stranke, vas bodo iz vrst tiste velike stranke, ki zaradi tega izgublja podporo, začeli obtoževati, da s svojo nespametjo podpirate nasprotno stran. Torej, tisti ki so leta 2016 podprli kandidatko zelenih Jill Stein, so bili krivi za poraz Hillary Clinton in tega jim niso nikoli pozabili.

Na kratko, ponudijo vam kandidata, s katerim se ne strinjate, ki za vas nič ne bo naredil, potem pa vas maltretirajo, ko pokažete namero podpreti nekoga, ki vam je politično bližje. Tega ne smete, to je izdaja, to je neumnost, to je podpiranje velikega sovražnika. Za demokrate je veliki sovražnik Donald Trump, za republikance pa Joe Biden.

Za položaj predsednika ZDA se bosta skoraj zagotovo pomerila Donald Trump in Joe Biden. Dva katastrofalna kandidata, katerih prisotnost priča o propadanju ameriškega političnega sistema in gnilobi, ki uničuje ta svetilnik svobode, kakor se sami radi imenujejo. Ob tem se zdi, da je Trump vsaj še pri pameti, medtem ko Biden kot kak mesečnik pluje skozi svet in niti ne ve več, kjer točno je. Ampak, za soočenja ga bodo že še napolnili s tabletami, da bo presenetljivo priseben.

Ameriške predsedniške volitve so velik šov. So medijski spektakel. Veliko šteje, koliko denarja ima kandidat in koliko oglasov lahko zakupi, čeprav je to v času družabnih omrežjih mogoče tudi nekoliko korigirati. Zdaj tradicionalni mediji pač nimajo več takšne moči, da bi lahko koga ‘izginili’. No, na volitvah leta 2016 so s svojo nespametjo, s svojimi nenehnimi napadi, Trumpu celo pomagali. Tudi tokrat bodo mediji ključen del igre, velik pomen pa bodo imela še družabna omrežja, ki niso več pod takšnim nadzorom, da bi bilo mogoče v ključnem trenutku vsaj za nekaj dni utišati pomembno zgodbo, kakor se je pred prejšnjimi volitvami to zgodilo ob najdbi prenosnika Hunterja Bidena. Elon Musk kraljuje na Twitterju.

ZDA imajo gromozanske težave in izzive, s katerimi se morajo spopasti. Je prostora za ideološko različne kandidate, za vsebine, za program, za vizijo. Ljudje to tudi potrebujejo, pričakujejo. Da jim bo kdo prinesel upanje, znova zagnal ameriško industrijo, popravil razpadajočo infrastrukturo, zagotovil cenejše zdravstvo, izboljšal šolstvo, umaknil brezdomce iz centrov nekaterih večjih mest in jim zagotovil človeka dostojno bivanje. Seveda, razlik ne gre odmisliti. Nekateri pričakujejo, da bo konec migracijam, da bo prišel obračun s kriminalom, da bo konec ‘woke’ ideologije, drugi želijo bolj civilizirano policijo, višje davke za bogate, več pravic za vse različne marginalizirane skupine. Marsikdo si želi, da bi bilo konec nenehnih vojn, da bi se ZDA zazrle vase, popravile stvari doma, ne pa financirale Ukrajino, a so tudi takšni, ki se na smrt bojijo Kitajske in bi podprli še bolj agresivno gospodarsko politiko proti temu zdaj že največjemu gospodarstvu planeta. Vse to ima prostor v medsebojnih spopadih političnih kandidatov za sam prestol ameriške politike.

Obljube so eno, realnost drugo. Tudi Američani se tega morajo zavedati. Na področju zunanje politike je sicer zdaj jasno, da je bil Donald Trump manjša nevarnost kot Biden, a ne pozabimo, da so ZDA pod Trumpom bombardirale Sirijo in zaostrovale proti Kitajski. Trump je pač bolj razumel, da je vojne boljše voditi na gospodarskem področju in ni hotel financirati afganistanske katastrofe, ali se zaplesti v ukrajinsko katastrofo, nekaj kar je uspelo Bidnu. Toda, pozor, v ozadju je tudi tedaj bila želja po prevladi v svetu. Dokler bo tako, se ameriška zunanja politika ne bo mogla radikalno spremeniti. To seveda velja tudi za gospodarsko politiko, kjer bodo predstavniki oligarhije na prvo mesto vedno postavljali svoje interese, tudi če to pomeni, da bodo s tem siromašili državo, ki bi jo morali zastopati.

Ameriške predsedniške volitve so podobne tekmi dveh košarkaških ekip. Množice privržencev navijajo za eno in za drugo, pri tem pa te množice od zmage ne bodo imele ničesar, razen zadovoljstva. Zmagovita ekipa bo pobrala pokal, privrženci pa bodo šli domov. Da je temu tako, je posledica nedelujočega sistema, oziroma posledica tega, da so ZDA oligarhija s fasado demokracije. Glasuješ lahko, navijaš lahko, prepiraš se lahko na družabnih omrežjih, celo sovražiš lahko vse, ki ne mislijo kot ti, ampak, nikar ne pričakuj, da se bodo uresničile tvoje želje.

Kljub temu je na svoj način vse zelo zanimivo. Je tekma. Je predstava, nabita s čustvi. Opazovalcem postreže s številnimi zanimivimi trenutki, s preobrati, ga ne more pustiti ravnodušnega. Amerika pač.

In ne, Roosevelta ni na vidiku.