Te dni se na obisku v Severni Koreji mudi ruski obrambni minister Sergej Šojgu. Tam so ga sprejeli z vsemi častmi in mu očitno predstavljajo zadnje dosežke svoje vojaške industrije. Govori se, da bi lahko Rusija od svojih partnerjev dobila topniško strelivo, ki ga ob neverjetno veliki porabi na bojnem polju Ukrajine kljub pospeševanju domače proizvodnje, nikoli ni dovolj.
Istočasno v Sankt Peterburgu poteka vrh Rusija – Afrika. Gospodarska teža Rusije v Afriki je majhna, a za številne države je dobrodošla vsakršna alternativa, ki jim omogoča bolj dobičkonosno trgovanje. Jasno, Kitajska je tista, ki počasi izrinja države kolektivnega zahoda, a tudi Rusija zase išče svoj košček pogače. Pred Kitajsko imajo Rusi to prednost, da lahko ponudijo varnostno pomoč. Pri tem je ključnega pomena skupina Wagner, s pomočjo katere se nekatere afriške države želijo otresti dušečega vpliva Francije, ki jim v dolgih letih dominacije ni uspela prinesti končnega obračuna s terorizmom.
V zadnjih letih je Rusija začela odpirati svoja vrata na vzhod, v države globalnega juga. To je posledica silovitih pritiskov držav kolektivnega zahoda, ki so uvedle prav neverjetno število sankcij. Če tega ne bi bilo, bi ruske politične in gospodarske elite še naprej z veseljem igrale vlogo kompradorskih elit, se pravi, svoj denar bi investirale v nepremičnine v Franciji, svoje otroke šolale na univerzah v Združenem kraljestvu in denar zapravljale za nakupovanje v Milanu. Na nek način so ZDA in prijatelji Rusijo prisilili v iskanje novih povezav.
Je že presenetljivo, da lahko Rusija še vedno presega vojaško proizvodnjo držav kolektivnega zahoda, ki praznijo svoja skladišča, da lahko oborožujejo Ukrajino. To nam veliko pove o naravi političnega in gospodarskega sistema, ki je prevladal pri nas. Namreč, prebivalstva kolektivnega zahoda je mnogo več od Rusov, tudi smo na papirju mnogo bogatejši, a vseeno nismo sposobni proizvesti več streliva. A tudi tako je jasno, da Rusija sama ne more dolgoročna vzdržati pritiska. Tega se zavedajo v Pekingu, tega se zavedajo v Teheranu. Kitajska Rusijo podpira gospodarsko, Iran jim nudi tehnologijo poceni brezpilotnikov. Vse to prinaša rezultate. Rusko gospodarstvo bo letos raslo, na bojiščih ni več pomanjkanja brezpilotnikov, kakor je to bilo v začetku vojne.
Svet se počasi deli v dva tabora. Ob tem je tako, da nobena od večjih sil ne more obstati sama. Vsi potrebujejo zaveznike. ZDA same zase so papirnati tiger in to je razlog, zakaj krepijo svojo dominacijo v Evropi in v vzhodni Aziji. A tudi Rusija potrebuje partnerje in če je med njimi Severna Koreja, ki jim lahko ponudi topniško strelivo, v tem ni nobene sramote. Celo Kitajska, sama zase, kljub impresivni gospodarski rasti in neverjetnih industrijskih zmogljivostih, čisto sama ne more prevladati proti Američanom in vsem njihovim zaveznikom. Na koncu koncev štejejo številke, skupna moč, ki jo lahko vsaka stran pripelje na bojišče, ki seveda ni samo vojaško, lahko je tudi gospodarsko, kulturno, diplomatsko.
Razumljivo torej, da Rusija in Kitajska krepita svoje povezave, da Iran podpira Rusijo, da Severna Koreja gosti ruskega obrambnega ministra, da ruska diplomacija dela na tem, da bi okrepila vezi z Afričani. Več držav sodeluje, močnejše so.
Jinov svet 