Deset let je minilo od začetka velikih protestov na Trgu neodvisnosti v Kijevu in procesa, ki je Ukrajino pripeljal na sam rob uničenja. 21. novembra 2013 se je začel Evromajdan, ki se je sprevrgel v nasilno spremembo oblasti v Kijevu.

V zahodni mitologiji ta dogodek velja za pozitivni primer upora množic proti skorumpirani oblasti, a v resnici je šlo za zunanjo izkoriščanje notranjih delitev v državi, ki je bila na robu finančnega zloma po letih slabega gospodarjenja. Tedanji ukrajinski predsednik Janukovič je imel na voljo dva izhoda, sprejeti pomoč zahoda ali Rusije. Odločil se je za rusko pomoč. Janukovič je s tem samo reševal svojo kožo, ruske roke ni sprejel zaradi neke navezanosti na Rusijo, ampak ker je bila ponudba pač boljša. Zaradi tega je moral proč in zahodne države so sponzorirale nasilen prevrat, v katerem so vodilno vlogo igrali skrajni nacionalisti. Vse drugo je zgodovina.

Ukrajina je najprej izgubila Krim, potem še Donbas. Po osmih letih teroriziranja prebivalcev Donbasa, se je začela še večja vojna in Ukrajina je izgubila še več ozemlja, da ne govorimo o množicah ubitih mož, ki so dali svoja življenja za zahodne interese. ZDA in prijatelji so se pač odločili, da se proti Rusiji borijo do zadnjega Ukrajinca. To se morebiti zdi že prekleto zlajnano, a je tudi prekleto res. Gre za veliko igro, v kateri so Ukrajinci žrtvovani.

Na žalost naivneži nikoli niso sposobni videti, kako z njimi manipulirajo. Nekateri smo že tedaj vedeli, da se bo vse končalo zelo slabo za Ukrajino in da Rusija ne bo nikoli dovolila, da se ji na pragu zaredi skrajno nacionalistična natovska tvorba. Vojna je bila neizbežna. Samo Putinova strateška potrpežljivost in nekakšna brezbrižnost do trpljenja ruskega prebivalstva v Donbasu, je izbruh vojne zavlekla za leta.

A tu smo, z Ukrajino je vsak dan slabše. Pokopališča so polna, mnogi so pobegnili iz države, gospodarstvo in državo živita samo na račun zahodne pomoči. Je bilo torej vredno izvesti nasilen prevrat in se pustiti vpreči v geopolitične igre globalnega hegemona? Niti ne.

Ukrajinci seveda niso edini neumneži, ki so se pustili pretentati sladkim besedam zahodnih politikov. Marsikdo resnično verjame, da se politične in medijske elite kolektivnega zahoda iskreno zavzemajo za njihove interese. V tem so zelo dobri. Odlični, celo. In tako celi narodi korakajo v uničenje in se tega ne zavedajo do samega bridkega konca.