Vedno bolj je jasno, da je prvotni načrt ruskih oblasti bil s hitro vojaško akcijo prestrašiti in potem prisiliti Ukrajince v mirovni sporazum, ki bi uredil status Krima in Donbasa in iz Ukrajine naredil nevtralno državo. Okoli 200000 vojakov, s katerimi je Rusija vdrla čez meje, nikoli ni bilo dovolj za zasedbo cele države, prav tako z ruske strani ni bilo signalov, da bi kaj takšnega sploh želeli. Še posebej pa ni bilo apetitov po zahodni Ukrajini.
Zdaj imamo tudi z ukrajinske strani potrditev, da bi se vojna lahko končala že spomladi lanskega leta. Rusi so Ukrajincem ponudili mirovni sporazum, a ga ti niso sprejeli, tudi zaradi pritiskov in obljub zahoda. Takratni britanski premier Boris Johnson je celo prihitel v Kijev in Ukrajince pozval, naj boj nadaljujejo.
Ker je prvotni načrt spodletel, je Rusija ubrala drug pristop. Začela se je vojna izčrpavanja. Konec je bilo s hitrimi premiki, Rusi so svoje sile umaknili izpred Kijeva in konsolidirali svoje sile na jugu in vzhodu. Kljub vsemu še niso hoteli izvesti mobilizacije in so vztrajali pri relativno majhnih silah, ki so počasi začele kopneti, medtem ko so Ukrajinci začeli mobilizirati vse po vrsti in so postali prejemniki ogromnih količin zahodne opreme. Ruski pristop, zmagati vojno z najmanjšim minimalnim vložkom, je prinesel poraz na harkovskem območju, kjer je bilo izredno malo ruskih sil, ki se niti niso pripravljale na obrambo in kasneje umik iz Hersona, ki ga je bilo težko oskrbovati. Rusko vodstvo je takrat končno privolilo v mobilizacijo in resno se je začela nova faza vojne.
Fronta se je ustalila na jugu in vzhodu države, Rusi so začeli graditi ogromne obrambne sisteme, medtem pa je ruska vojaška industrija začela pospešeno oboroževati vedno večje število vojakov, ki so bili mobilizirani, ali so se odločili skleniti pogodbo z obrambnim ministrstvom. Ukrajinci so na pobudo zahodnih gospodarjev začeli s svojo veliko ofenzivo, ki se je razbila na ruskih obrambnih črtah, ob tem pa utrpeli strahovite izgube.
Rusom se nikamor ne mudi. Vedo, da čas dela zanje. Ukrajinske izgube so takšne, da bo slej ko prej zmanjkalo kvalitetnega kadra, zaradi tega so v ukrajinskih vrstah vse bolj tudi starci, invalidi, ženske. Seveda, tisti posebej motivirani, so se že zdavnaj vključili v ukrajinske oborožene sile, ostajajo tisti, ki niso mogli pobegniti v tujino in jih zdaj preganjajo in lovijo po ulicah ukrajinskih mest in nasilno pošiljajo na fronto.
Vprašanje tu je, zakaj Rusi preprosto ne mobilizirajo več vojakov. Politična odločitev je, da se ne uporabi nabornikov. Malokdo ve, da je ob ruski vojski v Ukrajini, v ozadju še mnogo večja vojska, ki ne sodeluje v bojih. Če bi prišlo do večje mobilizacije, bi lahko ruske oborožene sile operacije izvajale tudi po drugih delih meje med Ukrajino in Rusijo in Ukrajino in Belorusijo. Lahko bi zavzele večje dele ukrajinskega ozemlja in s tem tudi populacijske centre, s tem pa Ukrajincem odvzele vsaj del mobilizacijskega potenciala in s tem prispevale k hitrejšemu koncu vojne.
Že dlje časa razmišljam, kam vse to vodi. Da, ta vojna izčrpava Ukrajino, izčrpava tudi zahod, medtem pa Rusom koristi, saj so uspeli preusmeriti svoje gospodarstvo na vzhod, postati bolj samozadostni, hkrati pa krepijo svoje oborožene sile, ki se na boleč način učijo vojskovati v pogojih 21. stoletja. Toda, ob vseh izgubah, ki jih Ukrajina trpi, umirajo cele generacije mož. Ko bo tega konec, čez nekaj let, bo Ukrajina razsuta. Pokopališča bodo polna grobov mladih mož in žena in ogromno Ukrajincev bo za vedno pobegnilo v tujino, med njimi tudi v Rusijo. Ne bo ravno ostalo veliko motiviranih ljudi, ki bi se bili pripravljeni upirati novim ruskim oblastem na območjih, ki si jih bo Rusija priključila.
Kaj, če je to načrt?
Priznam, da nisem ravno oboževalec nekih zapletenih načrtov. Ponavadi je vse skupaj bolj preprosto. Toda, kljub temu te možnosti, da gre v vojni v Ukrajini z ruske strani za načrtno uničenje potenciala ukrajinskega odpora, ne morem izključiti. Vojna je priročno omejena na ozek pas ob fronti, kjer umira ogromno vojakov in je uničenje ogromno, civilisti pa drugače ne trpijo hujših posledic. Le občasno so tarče napadov z ene ali z druge strani. Česa takšnega, kot počnejo Izraelci v Gazi, ne vidite. Rusi recimo napadajo ukrajinsko elektro gospodarstvo, a še to tako, da škoda ni velika, mostov se skoraj ne dotikajo, namernih napadov, s katerimi bi želeli povzročiti velike izgube med civilisti, pa tako ali tako ni, čeprav tu in tam seveda pride do napak.
Kakšne so izgube v tej vojni seveda ne moremo vedeti natančno. Ukrajinci imajo večje izgube, ker ima ruska stran ogromno prednost v topništvu in letalstvu. Na delih fronte rusko topništvo Ukrajince v številu granat presega v razmerju 10 proti 1. Lahko si mislite, da so zaradi tega ukrajinske izgube večje. Ruska stran tudi uporablja vedno več samomorilskih brezpilotnikov in je tudi tu prehitela Ukrajince. Raketnih udarov na ukrajinska skladišča in koncentracije sil v zaledju je tudi več od ukrajinskih. Kot zadnje orožje so Rusi začeli uporabljati kasetne bombe, ki so jih opremili tako, da jadrajo do svojih ciljev in so zaradi tega ruska letala izven dosega ukrajinske protizračne obrambe. Vse to prispeva k ogromnim ukrajinskim in manjšim ruskim izgubam. Tako na slepo bi dejal, da za vsakega ruskega vojaka pade pet Ukrajincev, a razmerje je lahko za Ukrajince še slabše.
Ker zahodna vojaška pomoč Ukrajini počasi usiha, ruska industrija pa proizvaja vedno več, postajajo razmere za ukrajinske oborožene sile kritične, izgube se povečujejo. Še nekaj let tega in od Ukrajine ne bo ostalo veliko, sploh pa ne bo več velikega potenciala za odporniško gibanje. Tisti, ki bi se borili, bodo pač že mrtvi, ostali bodo večinoma tisti, ki se jim bo uspelo izogniti spopadom. Na tak način bi Ukrajina, oziroma deli, ki si jih bo pripojila Rusija, lahko postali naslednja Čečenija, zvesti del ruske države.
In vse to, ker je ena pošast pred desetimi leti v Kijevu delila kolačke in zavajala naivne množice.
Jinov svet 