V Delu je bil pred kratkim objavljen komentar Blaža Podobnika z naslovom Multipolarnost kot spoštovanje različnosti, h kateremu bi želel dodati nekaj pripomb in mogoče malo razširiti pogled na spopad med hegemonijo zahoda in pristaši multipolarnega sveta. Gre za spopad, ki bi ga kdo dramatično označil za tretjo svetovno vojno, sam pa v njem vidim daljši proces razkroja ameriškega imperija, kakršen je nastal po propadu Sovjetske zveze in ki obsega ves kolektivni zahod in še kakšno drugo državo tudi. Ta razkroj ni nepovraten, čeprav se njegove težave zdijo velike in nasprotniki vedno močnejši. Predvsem Kitajska je tista, ki ZDA prehiteva na vseh področjih, a tudi Rusija se je izkazala za zelo trd oreh, saj vsa vojaška podpora kolektivnega zahoda Ukrajini ne more preseči resursov in vojaške industrije ruske države, ki se ji v ukrajinski tragediji obeta pomembna zmaga, četudi se ta zdi še vsaj nekaj let oddaljena.
Da bi videli, kako zelo mogočna postaja Kitajska, le podatki o proizvodnji jekla, na katere sem slučajno naletel danes. Samo en samcat indikator, iz katerega lahko razberemo pomen Kitajske kot tovarne sveta in ki nam hkrati dokazuje, da BDP ni ravno najboljša mera za ocenjevanje moči držav. Če bi bil, potem se tudi Rusija nikakor ne bi mogla zoperstaviti moči celotnega kolektivnega zahoda.
Blaž Podobnik skuša ukrajinsko tragedijo analizirati onkraj čustvenega moraliziranja, ki je tako prevzelo številne komentatorje in veliko nasprotje vidi v na eni strani univerzalnih vrednotah zahoda, za katere povprečen zahodnjak, sploh pa predstavnik vladajočih elit meni, da bi morale veljati po vsem planetu in v (ruskem primeru) zagovarjanju pravice posameznih civilizacij, da izberejo svojo pot.
Samo prisluhnemo ponavljajočim se geslom ene in druge strani. Zahodna stran pravi, da gre za boj za »univerzalne vrednote odprte, svobodne in demokratične družbe« in s tem povezan boj proti »avtokracijam«. Druga stran tej interpretaciji niti ne nasprotuje. Pravzaprav ji pritrjuje in jo – zavrača. Zavrača sklicevanje na univerzalnost (torej vsesplošno veljavnost) teh ali onih političnih vrednot.
Na tem mestu se je treba dotakniti dela Aleksandra Dugina, ki je v zahodnem svetu, po mojem mnenju neupravičeno, dobil status Putinovega dvornega filozofa. Resnica je takšna, da je Dugin zaradi svoje bolj militantne drže že pred leti prišel v nasprotje z rusko oblastjo. Da, Dugin zagovarja multipolarni svet in Rusijo vidi kot neko konservativno veliko silo, ki mora živeti svoje življenje in ki se mora osvoboditi agentov liberalizma. V nekem tekstu, ki ga je napisal pred kratkim, je to še posebej jasno. Zanj so agenti liberalizma v Rusiji povsod, ker so tja prišli v času devetdesetih in še zdaj v rusko družbo prinašajo vrednote zahodnega sveta, s tem pa predstavljajo nevarnost ruski državnosti.
In tu je treba povedati nekaj pomembnega, nekaj česar zahodna politika, mediji in aktivisti nočejo priznati in videti. Dugin ima prav, v Rusiji se je po padcu Sovjetske zveze, verjetno pa že prej, razvila močna liberalna struja, ki si je veliko časa prav bolestno prizadevala, da bi postala del zahodnega sveta. To so bile kompradorske elite, ki so z veseljem svojo državo izkoriščale za črpanje naravnih virov, zaslužke pa so potem nosile v zahodne prestolnice, kamor so tudi hodile kupovati razkošne vile in kamor so na šolanje pošiljale svojo zlato mladino. Ta elita je hotela biti del enopolarnega sveta, pripravljena je bila požreti hegemonijo Washingtona in se prilagoditi. Ob vsem besnenju nekdanjega predsednika Medvedjeva, ki ga lahko že kakšno leto spremljamo na družabnih omrežjih X in Telegram, pozabljamo da je prav Medvedjev bil zagovornik liberalizacije in približevanja zahodu. Tega je nekaj več kot desetletje. Zdaj je naslednik Žirinovskega. Tudi Vladimir Putin ni iskal spopada, pač pa enakopravne obravnave. Zdaj je seveda sovražnik zahodnega sveta številka ena.
Kaj se je zgodilo? Hegemon, se pravi vladajoče elite v ZDA, Rusije niso mogle sprejeti za enakopravnega partnerja. Kompradorske elite Evrope, in da, to kar nam vlada, se povsem podreja ameriški volji, so Američanom sledile, čeprav občasno z nelagodjem. Nemci so celo hoteli uživati poceni ruski plin, a jim je ameriški predsednik Biden dal jasno vedeti, da Severnega toka 2 pač ne bo. Ker je torej ves kolektivni zahod zavrnil roko sprave in je Rusijo želel videti na kolenih, podobno kot Afriko devetnajstega stoletja, in Rusija je v devetdesetih letih pod Jelcinom to tudi bila, iz katere bi bilo mogoče črpati poceni resurse, ker je kolektivni zahod Rusiji povsem odrekel pravico do lastne interesne sfere in je kot samoumevno pravico videl svoje težnje, da si podredi vse ruske sosede, je prišlo do preloma.
Aleksander Dugin ima prav, ko pravi, da je Putina v delovanje prisilila zgodovina. Če ne bi bilo zahodnih pritiskov, če bi Washington Rusijo videl kot enakopravnega partnerja, bi se Moskva podredila enopolarnemu svetu. Toda, ker ni imela nobene druge izbire, je sprejela govor o multipolarni prihodnosti.
Na tak način je Putin prišel v položaj, da uresničuje Duginove želje. Ne, ker bi ga Dugin v to prej prepričal, ampak ker preprosto nima drugega izbire. In kakšen je zdaj ta spopad? Blaž Podobnik ima odgovor, s katerim se povsem strinjam.
Iz sloganov enih in drugih lahko razberemo, da gre v pomembnem delu za boj med »univerzalizmom« (torej držo, ki poudarja splošno veljavnost nekih načel) in »partikularizmom« (držo, ki poudarja pomen posameznega, posameznih kultur oziroma civilizacij). Razberemo lahko, da se krešeta vizija politično in kulturno enovitega, unipolarnega sveta – sveta »svobode, demokracije, miru, tehnološkega in moralnega napredka, človekovih pravic, materialne blaginje, mednarodnega sodelovanja in ‘le občasnih’ vojaških intervencij vrhovnega policista« – na eni strani in vizija politično in kulturno raznolikega, multipolarnega sveta na drugi strani. O slednji je mogoče vsebinsko povedati bolj malo, ker zagovarja ravno svobodo civilizacij, da brez konca iščejo in živijo svojo »pristnost«.
Tukaj moramo narediti odmik od spopada med kolektivnim zahodom in Rusijo. Rusija sama seveda ne more vzpostaviti multipolarnega sveta, za kaj takšnega je treba več igralcev. In teh seveda je več, kajti, tudi Kitajska stopa po podobni poti kot Rusija. Kako je namreč prišlo do kitajskega gospodarskega čudeža? S prelomom med Sovjetsko zvezo in Kitajsko in ameriško mojstrsko diplomatsko potezo v obliki Nixonovega obiska na Kitajskem leta 1972, s katero so odprli novo poglavje v odnosih med državama. Ob tem se je Kitajska tudi začela odpirati in rasti s pomočjo tujega kapitala. Šlo je za simbiotičen odnos, od katerega sta imela koristi Washington in Peking. Kitajske elite so vedno bolj živele v tem novem svetu, čisto zadovoljne, da državo spreminjajo v tovarno sveta in kupujejo ameriški dolg, da ZDA lahko še naprej mirno financirajo svoje potrošniške navade. Toda, hegemon se je začel bati svojega tekmeca. Pozabljamo na tisto tragično epizodo pred obdobjem vojne proti terorizmu, ko je kitajski prestreznik trčil v ameriško vohunsko letalo in je kitajski pilot umrl, ameriška posadka pa je preživela nekaj dni v ujetništvu. Vsa znamenja spopada so že tedaj bila vidna, a so mnogo bolj jasna postala pod predsednikom Obamo, ki je začel odkrito govoriti o premiku ameriške pozornosti v vzhodno Azijo.
Tudi Kitajci so morali, tako kot Rusi, začeti razmišljati o novem, multipolarnem svetu, v katerem bodo lahko ohranili svojo neodvisnost.
Potem so tu še Iran, Indija in druge države, o katerih malo slišimo, a se iz leta v leto krepijo in nočejo biti podložniki globalnega imperija. Prav tu ležijo vzroki velikega zgodovinskega procesa spremembe globalnih razmerij moči in vzpostavljanja nove mednarodne ureditve. Spopad se bije med tistimi na kolektivnem zahodu, ki hočejo obdržati svojo prevlado in tistimi drugod, ki zahtevajo svojo neodvisnost, pogosto pa tudi svoje interesne sfere.
Vzrok tega globalnega spopada leži v ameriški odločnosti, da obdržijo svojo prevlado, a je seveda podprt tudi z liberalno ideologijo, ki v imenu univerzalnih vrednot želi predrugačiti ves planet.
Pred nami se razpira vprašanje, ali je svet mogoče soditi z vatli ene same kulture – denimo kulture modernega Zahoda. Odpira se vprašanje, kaj si misliti o zahodnih politikih, ki zaneseno vzklikajo »univerzalne vrednote!«, ki so se jim, srečnežem, očitno morale razkriti ob kakem mističnem prikazanju in ki očitno zdaj vedo več od Ved, od Alaha, Bude, Konfucija in več od svojega lastnega neizrekljivega Boga. Odpira se vprašanje, ali ne drži morda nasprotno – da je torej vsaka kultura poklicana, da se meri v ogledalu same sebe, svojega lastnega bistva?
Aleksander Dugin govori in piše o liberalnem totalitarizmu, o univerzalnem imperiju, ki zahteva popolno podložnost. Lastnosti tega imperija lahko vidimo povsod. V amerikanizaciji kulturne produkcije, v širjenju pravic LGBTQI+ skupnosti, v prevladi potrošništva, v zahtevah po enakopravnosti žensk, v nenehnem govoru o pravicah manjšin, v poplavi nevladnih organizacij, financiranih iz zahodnih virov, v kompradorskih elitah, ki si najbolj na svetu želijo živeti na relaciji med svojo domovino in kakšnim Londonom ali New Yorkom, v prevladujoči modi, v finačnih institucijah, ki obvladujejo življenje celotnih držav. Ta imperij s svojimi vrednotami je povsod. Toda, povsod so tudi ostanki drugačnih vrednot, ki zahtevajo nek drugačen način življenja. Živimo v času, ko se to ne vidi le v notranjih razprtijah po posameznih državah, ampak v odnosih med samimi državami. Rusija je tako nekakšen konservativni imperij, skoraj tako, kot je v času Napoleona predstavljala antipod progresivni francoski republiki.
Kdo ima tukaj prav? Je civilizacija ena sama in je pravilen le en seznam vrednot? Obstaja več civilizacij, več načinov življenja in ali moramo potem strpno sprejemati, da v neki drugi državi ženske silijo, da si pokrivajo lase? Gre to celo tako daleč, da moramo sprejemati politične sisteme, v katerih vladajo povsem drugačna pravila, ali pa moramo militantno širiti parlamentarno demokracijo in če je treba, z vojaškimi intervencijami in barvnimi revolucijami pridobivati oblast za politične sile, ki so nam bolj po volji? Ne pozabimo, da je prav barvna revolucija v Ukrajini pripeljala do te tragedije, ki jo lahko spremljamo zdaj.
Blaž Podobnik ima prav. Vse spoštovanje različnosti se nam vrača kot bumerang. Prihajamo si v nasprotje, ki ga je težko razrešiti.
Liberalna zapoved »spoštovanja različnosti«, ki smo jo kot nekakšno zlato pravilo zalučali v svet, se kot bumerang vrača k nam v njenem najglobljem pomenu: kot zahteva po spoštovanju radikalne različnosti civilizacij in njihovih vizij glede resnice, človeka, narave in nadnaravnega, dobrega, pravičnosti in sploh vsega.
Ne smemo biti povsem naivni. Ameriški imperij je v imenu svoje hegemonije še kako pripravljen sprejemati politične ureditve, ki so v popolnem nasprotju z liberalizmom. Zalivske arabske monarhije so dober primer. Tudi izraelsko brutalno obračunavanje s Palestinci nam prav zdaj dokazuje, da je v imenu zahodnega razsvetljenega sveta v prav neverjetnih razsežnostih mogoče uničevati celotne skupnosti. Malokoga na zahodu moti, da je oblast v Ukrajini prepovedala delovanje nekaterih političnih strank in začela s cenzuro medijev in to še pred samim začetkom vojne, da o skrajnem nacionalizmu niti ne govorimo. Vse je relativno in za lepimi besedami se skriva okrutna imperialna pošast, ki iz svojih krempljev noče izpustiti oblasti. To je tudi eden izmed razlogov zakaj, kakor Blaž Podobnik dobro ugotavlja, številni ‘ob boju Rusov proti pretenzijam Zahoda, da bi se širil v nedogled, tako rekoč odpirajo šampanjec. Slutijo namreč, da se dobi unipolarnosti, v kateri je Zahod vojaško, ekonomsko, etično, filozofsko in kulturno zapovedoval svetovni zgodovini njen tok, iztekajo dnevi in da prihaja čas multipolarnosti, čas nove pristnosti.‘
Na koncu še vprašanje, kaj bo z nami, če bo prevlade ZDA konec in bo vzpostavljen drugačen mednarodni sistem. Bo z multipolarizmom svet boljši? Tega seveda ne vemo. Mogoče. Mogoče bo slabši. Lahko, da se bo ta multipolarni svet spremenil v nekaj takšnega, kar je bil koncert velikih sil v Evropi pred prvo svetovno vojno. Vsi vemo, kako se je potem končalo. Nimajo samo Američani imperialnih ambicij in z veliko močjo pridejo tudi veliki apetiti. Rusija že ima slavno imperialno zgodovino in kdo ve, kako bodo ravnali Kitajci, enkrat, ko bodo nesporno prva velika sila sveta. Vemo pa zagotovo, da je trenutni na pravilih temelječi red, kakor temu pravijo na zahodu, strašen za večino planeta in za seboj pušča pravo opustošenje. Milijoni so in še umirajo zaradi gospodarskih sankcij in vojaških pustolovščin.
Če bo ta red padel, to seveda ne pomeni, da moramo mi sami spremeniti naš način življenja. Še vedno lahko prisegamo na svoje vrednote, le v druge države se bomo mnogo težje vmešavali. Malo dolgočasna in povsem zgrešena je obtožba, da tisti, ki nasprotujemo ameriškemu imperiju in ki ne podpiramo ukrajinske države, želimo, da bi k nam preslikali ruski politični sistem, ali da bi sledili kitajskemu modelu. Niti približno! Strpnost ob prisotnosti drugačnosti še ne izključuje obrambe svojega, le da je to omejeno na lastni dom in ne obsega celotnega planeta.
Jinov svet 