Takoj ko je postalo znano, da je Tucker Carlson v Moskvi, so se začela ugibanja, ali nemara ni tja prišel narediti velikega intervjuja z ruskim predsednikom. Istočasno so se začeli prav histerični napadi, saj ima Carlson ogromno občinstvo in lahko prebije blokado, ki so jo proti Rusiji ustvarili, četudi nekoliko luknjasto, zahodni mediji. Spomniti se gre le njegovega pogovora z Donaldom Trumpom, ki je potekal nekako v istem času kot debata kandidatov za nominacijo republikanske stranke za predsednika ZDA, katero je povsem zasenčil.
Strah je torej upravičen, ker Carlson predstavlja del ameriške medijske in politične scene, ki z večinoma demokratskimi elitami ne deli bolestne rusofobije in ki je še kako številčna. Carlson je predstavnik tiste Amerike, ki večjo nevarnost za prevlado ZDA vidi v Kitajski, zaradi česar mu je tudi rahlo naivno peti hvalospeve, kakor je tudi naivno upati, da bo Trumpov povratek na vrh ameriške politične moči neizogibno prinesel bolj mirno obdobje.
To, kar počne Tucker Carlson, je blizu temu, kar bi novinarstvo moralo biti. To, kar počnejo njegovi nasprotniki, je čisti propagandizem. Namreč, dober novinar se pač ne bo aktivistično postavil na eno stran v konfliktu in namerno blokiral vse, kar prihaja z druge strani. Poskušal bo razumeti. Če bo lahko, bo celo naredil intervju s predstavniki druge strani in pri tem to ne bo brezobziren napad, kar nekateri sicer imenujejo za ‘pravo novinarstvo’, ampak bo vljuden in bo sogovorniku dal možnost, da pojasni svoje stališče. To seveda ne pomeni, da se s tem v celoti strinja, ne, le svojemu občinstvu daje možnost, da sliši še kaj drugega, kot filtrirano ‘resnico’.
K samemu pogovoru. Ruski predsednik Vladimir Putin ni povedal nič novega, a to je verjetno iz zornega kota tistih, ki se zanimajo za zgodovino regije, poznajo njeno dinamiko in ki občasno spremljajo ruske medije. Njegov dolgi uvod o zgodovini same Rusije in kako je sploh nastala Ukrajina, je bil zelo poučen in v njem ni laži, čeprav bi lahko rekli, da manjka omemba negativne ruske in sovjetske vloge v nekaterih dogodkih. Da, Poljska je kolaborirala z nacistično Nemčijo pri razkosanju Češkoslovaške, a to težko da upraviči Stalinov pomik poljske države na zahod, ko je preprosto odrezal njen vzhodni del in ga priključil Belorusiji in Ukrajini in Poljakom v zameno dal vzhodne dele Nemčije, kjer je pred koncem druge svetovne vojne živelo ogromno Nemcev. Teh dandanes tam seveda več ni.
Putin je sposoben dolgo in podrobno govoriti o zgodovini, a to ni presenečenje, saj o tem govori pogosto in mu zaradi tega niso potrebni zapiski. Zgodovino uporablja za pojasnjevanje, kako smo prišli do tragedije ukrajinske vojne. Prav ima, a drznem si dodati, da ruski državi in Putinu osebno do nedavnega ni bilo posebej mar za to, kaj se dogaja v Ukrajini. Sam to potrjuje, ko govori o preteklih ruskih željah o sodelovanju z zahodom, celo o njegovem vprašanju takratnemu ameriškemu predsedniku Clintonu, če se Rusija lahko priključi Natu. Potrjuje to tudi, ko govori o tem, da so Rusi trgovali v ameriški valuti in se je to spremenilo šele tedaj, ko so Američani začeli s svojimi pritiski in je Rusija bila prisiljena presedlati na druge valute.
Tako Putin:
Do leta 2022 je bilo približno 80 odstotkov ruskih zunanjetrgovinskih transakcij opravljenih v ameriških dolarjih in evrih. Ameriški dolarji so predstavljajo približno 50 odstotkov naših transakcij s tretjimi državami, medtem ko je trenutno upadel na 13 odstotkov. Nismo mi prepovedali uporabe ameriškega dolarja, nismo imeli tega namena. Odločitev Združenih držav je bila, da omejijo naše transakcije v ameriških dolarjih.
Resnica je, da te vojne v Ukrajini ne bi bilo, če ne bi bilo barvne revolucije, ki je spodnesla takratnega ukrajinskega predsednika Viktorja Janukoviča. Spet, Putin govori resnico o tem, da je za Janukoviča bila usodna negotovost glede podreditve zahodnim interesom. Sam osebno za začetek vojne v Ukrajini štejem prav barvno revolucijo in v le tej vidim napad ZDA in zaveznikov na to državo. Rusija od tedaj naprej samo reagira, najprej seveda s priključitvijo Krima. A kot je Putin že zdavnaj dal vedeti in to ponavlja v tem pogovoru, bi se bil pripravljen odreči tudi Donbasu, kjer je izbruhnila državljanska vojna, če bi na zahodu le imel verodostojne sogovornike, ki bi si želeli miru. Na žalost tega nihče ni hotel.
Ukrajina je le eden izmed vzrokov za prelom odnosov med Rusijo in kolektivnim zahodom. Ruski predsednik Putin to v pogovoru s Tuckerjem Carlsonom dobro oriše v primeru protiraketne obrambe, tudi v primeru zavajajočih obljub zahoda, da se NATO ne bo širil proti ruskim mejam.
Putin o svojem predlogu o skupnem protiraketnem ščitu:
Predlagal sem, da Združene države, Rusija in Evropa skupaj ustvarijo protiraketni obrambni sistem, ki bi po našem mnenju, če ustvarjen enostransko, ogrožal našo varnost, kljub dejstvu, da so ZDA uradno izjavile, da je namenjen proti raketnim grožnjam iz Irana. To je bila utemeljitev za namestitev sistema protiraketne obrambe. Predlagal sem sodelovanje – Rusija, ZDA in Evropa.
Na koncu ZDA seveda niso upoštevale ruskega predloga, kar je prineslo razvoj naprednih raketnih sistemov namenjemu temu, da prebijejo vsak protiraketni ščit.
Tistim, ki si do zdaj niso vzeli časa, da bi prebrali ali poslušali, kaj ruski predsednik govori, bi ta pogovor lahko bil koristen. Slišali bi recimo, da z ruske strani ni nobene grožnje evropskim državam zunaj Ukrajine, čeprav bodo dežurni rusofobi še naprej trdili, da Rusija pripravlja napad na Poljsko ali Nemčijo, ali celo trdili, da je Vladimir Putin to celo izjavil. To seveda ni res. Ampak, problem je v tem, da mnogi živijo v svojih mehurčkih in so popolnoma imuni na vse, kar prihaja z druge strani, v tem primeru z ruske.
Tako Tucker Carlson vpraša Putina, če si predstavlja scenarij, da bi ruske čete poslal na Poljsko. Takšen je odgovor:
Samo v enem primeru: če Poljska napade Rusijo. Zakaj? Ker nas ne zanima Poljska, Latvija ali kjer koli drugje. Zakaj bi to storili? Enostavno nimamo nobenega interesa.
Dvomim, da bo Carlsonov pogovor s Putinom karkoli spremenil. Med zahodnimi novinarji in politiki je povzročil nekaj panike, a to bolj zato, ker Carlson dokazuje, da je sam močnejši od celotnih medijskih imperijev. To že ne more biti dobro za vladajoče elite, ki se znanašajo na nadzor nad mediji, ker s tem želijo nadzorovati množice. Vojna v Ukrajini je eno, notranje razprtije so pa čisto blizu in če lahko en ustvarjalec preko svoje spletne strani in družabnih omrežij doseže večje občinstvo od ogromnih časopisnih hiš in televizijskih postaj, potem je že zelo težko nadzorovati tok informacij in manipulirati z javnostjo.
Bržkone tudi ruski predsednik ve, da njegove besede ne bodo prinesle spremembe v zahodnem odnosu do Rusije. Med samim pogovorom je priznal moč zahodnega propagandnega aparata in ni videti, da se proti temu želi boriti. Nima ravno upanja v možnost zmage. A potem, svet se spreminja in Putinovo občinstvo ni več toliko prebivalec držav kolektivnega zahoda, kot sami Rusi in prebivalci globalnega juga. Za razliko od preteklosti, se ima ruska državna barka kam usmeriti in ni več neizogibno navezana na zahodna pristanišča. Svet je velik.
Jinov svet 