Ni še tako daleč nazaj, ko je liberalna opcija v Sloveniji imela v rokah vse vzvode moči in še ogromno javnomnenjske podpore. Robert Golob je bil načelnik vladajoče koalicije, v kateri je bila teža njegove stranke mnogo večja od drugih dveh koalicijskih partneric. Nataša Pirc Musar je psotala predsednica republike. Prvi koraki za ponovno zavzetje RTV Slovenija so bili storjeni. Seveda je tudi socialistična opcija, tista bolj resna v Levici in ona bolj sredinska in pink v SD, bila del te zgodbe o uspehu.

A to se zdaj zdi kot v nekem drugem življenju. Vse je šlo samo navzdol.

Trend padanja javnomnenjske podpore Gibanju Svoboda je očiten. Predsednik vlade in njegovi ministri so si privoščili preveč spodrsljajev. O zdravstveni reformi zdaj nihče več ne govori. Zdravniki stavkajo, dogovora ni na vidiku. Robert Golob se je znebil notranje ministrice Tatjane Bobnar in s tem pravega simbola boja proti politizaciji policije. Afera je odnesla ministrico Sanjo Ajanović Hovnik. Predsednik vlade je proizvedel kar nekaj obljub, ki jih ni bil sposoben uresničiti. Sodnike in tožilce je najprej razveselil, a potem malodane prisilil v bolj ostre prijeme. Medtem se pogajanja s sindikati javnega sektorja vlečejo, kar povečuje nezadovoljstvo. Ob visoki inflaciji so do zdaj uspeli zagotoviti le nekaj več kot uboge tri % uskladitve, pa še to ne polne, z inflacijo. Upokojenci so medtem dobili čez 8% in celo minimalna plača se je zvišala za več, kot bodo dobili javni uslužbenci. No, saj številni javni uslužbenci tako ali tako dobijo le minimalno plačo, ne glede na to, če so pridni ali če so leni.

Gibanje Svoboda gre po stopinjah drugih podobnih projektov, ki niso nič drugega, kot verzije nekdanje Drnovškove LDS. Ti rešitelji pridejo na oblast z visoko podporo liberalnega dela volilnega telesa, potem pa sledi silovito razočaranje in počasno propadanje. Gibanje Svoboda se počasi približuje borim 10% podpore. Težko se bodo pobrali.

Drugi dve koalicijski partnerici sta bili ves čas na boljšem. Njuno volilno telo je bolj zvesto, a po drugi strani je tudi manjše. Levica in SD imata obe doseg do približno 10%, v primeru Levice nekoliko manj, v primeru SD nekoliko več. Toda, zdaj smo priča dvema dramama, ki ogrožata tudi ti dve stranki. Prva je padec ministrice za pravosodje Dominike Švarc Pipan in trenja znotraj stranke SD, druga je razkol med Levico in njenim radikalnim poslancem Kordišem.

Najprej k Levici, ki ima nižjo javnomnenjsko podporo in je bolj ogrožena zaradi razkola. Namreč, Miha Kordiš je nekdo, ki lahko mobilizira bolj radikalne socialiste. Če je Levici po eni strani v breme, ker odbija bolj sredinske volivce, ji po drugi strani prinaša podporo bolj zagretih socialistov. Zdaj pa recimo, da pride do predčasnih volitev in gre Kordiš po svoji poti. Čisto mogoče je, da Levici odščipne % podpore, ravno toliko, da ta stranka ostane pred vrati državnega zbora. Bo Lecvca po pretresih v SD lahko v svoje vrste pridobila kakšnega socialnega demokrata? Kdo bi vedel.

SD je zaradi spora s pravosodno ministrico v hudi krizi. Stranka je tarča medijskega pogroma, to je dejstvo. Ogromno novinarjev in raznih aktivistov na spletu jih želi potopiti in prilivajo olja na ogenj, celo namigujejo na zamenjavo vodstva stranke, povrhu pa ji želijo, da se nikoli več ne bi prebila v Državni zbor.

Kaj je pred nami? Nič drugega, kot veliko razsulo vladajoče koalicije. Nezadovoljstvo z Gibanjem Svoboda je veliko, a kam bodo šli njihovi bivši volivci? K SD po tej veliki aferi z nakupom sodne palače skoraj zagotovo ne, Levica pa se jim bo tudi zdela preveč radikalna, saj so vendarle liberalno volilno telo in ne socialisti. SD tako ne more igrati vloge magneta za te razočarane volivce, čeprav bi s svojim že zdavnaj izvedenim premikom na politično sredino to želela, da bi ponovila Pahorjev uspeh iz leta 2008. Potem imamo Levico, ki je v nevarnosti, da s sporom s svojim pogosto glasnim poslancem izgubi kar nekaj podpore.

Torej, kam bodo vsi ti volivci šli? Kamorkoli se obrnejo, nič privlačnega.

Poglejmo si številke. Izredno labilni liberalni tabor, ki nam prinaša zmage instant strank ima med 300000 in 400000 volivcev. To je bil bazen Gibanja Svoboda. SD računa na med 60000 in 80000 volivcev, Levica na med 40000 in 60000. Le kam bodo vsi ti ljudje šli? Bodo požrli svoj ponos in na naslednjih volitvah znova podprli izbiro iz leta 2022? Bodo našli novo alternativo? Ali bodo ostali doma?

Na drugi strani imamo SDS Janeza Janše, ki dosega tam okoli 300000 glasov. V SDS-u se ne bojijo pretresov, so imuni na afere. Svojim oprostijo vse. Ti ljudje ne bodo ostali doma.

Zdaj pa recimo, da bo nova instant stranka, ki bi naj državo rešila pred četrto Janševo vlado, neprivlačna. Nekateri se bodo vseeno odločili za spet nov obraz, nekateri bodo ponovili izbiro iz leta 2022, nekateri bodo ostali doma. Čisto mogoče je, da se bo tistih nekako konstantnih 20, 25% ki jih v javnomnenjskih anketah dosega SDS, spremenilo v krepko bolj izdaten rezultat v številu poslanskih sedežev. Zmagovalna koalicija med SDS in NSi postane še kako realna.

Če se bo to zgodilo, bo krivda izključno na strani slovenske levice. Ne le na strani političnih strank, ki sodelujejo v Golobovi koaliciji, ampak tudi na strani vseh zakulisnih sil, ki skušajo v svojo korist voditi to državo, na strani popadljivih medijev, ki ne morejo preko tega, da nenehno rušijo vse pred sabo in tudi na strani nezrelih volivcev, ki se ne zavedajo, da ne morejo vedno dobiti vsega, kar hočejo. Če so volivci SDS neprimerno lojalni, so volivci predvsem liberalnih političnih strank prav brutalno nestabilni in zamerljivi.

Je že zanimivo opazovati ta polom celotnega levega dela političnega prostora, se pravi liberalne in socialistične usmeritve. Gre malodane za politični samomor. Še sreča, da je do volitev še kar nekaj časa. Ali pač ne?