Francis Fukuyama si je pred tremi desetletji predstavljal konec zgodovine. Sovjetska zveza je propadla, komunizem je utonil, zdelo se je, da je človeštvo doseglo svoj zadnji stadij razvoja, liberalno demokracijo zahodnega tipa. Kako se je motil!

Vse staro se vrača. Valovi. Religija je v nekem trenutku izredno močna, obvladuje vso družbo, potem postane brezkrvna, tarča posmeha, umakne se v svojo špranjo, a to ni njen konec. Prerodi se, okrepi se, znova začne posegati po vzvodih moči. Ideologija, ki se je še včeraj zdela zastarela in so ji filozofi postavljali nagrobnike, se širi med mladimi, začenja dosegati pomembne zmage, spreminja vso družbo.

V začetku tisočletja so bile ZDA razdeljena družba, čeprav seveda ne tako brutalno, kot zdaj. ZDA vladata dve veliki stranki, drugih do oblasti ne pustijo. Demokrati in republikanci. V začetku tisočetja so bili demokrati optimistični, da je čas na njihovi strani. Republikanci so veljali za stranko starejših belih moških in vsi so vedeli, da se doba teh končuje, da raste bolj barvna mladina, da so ženske bolj ambiciozne. Demokrati so upali, da jim bo mladina prinesla prevlado. Le počakati je bilo treba.

Zdaj, leta 2024 kaže, da bo Donald Trump znova postal predsednik ZDA. Republikanci niso izginili, radikalizirali so se. No, tudi demokrati so se radikalizirali. ZDA so razdeljene na dva tabora, ki se vedno bolj sovražita. Ni pa prevlade neke progresivne, liberalne ideologije, ne, konservativci so oživeli in v tistih državah, kjer imajo večino, kolo zgodovine obračajo nazaj. Dober primer je pravica do umetne prekinitve nosečnosti. Glede pravic LGBTQ+ je res več sprejemanja, a ko gre za transpolne osebe, divja kulturna vojna.

Ko se se sesuli sistemi nekdanjega socialističnega vzhodnega bloka, je marsikdo bil prepričan, da o komunizmu in socializmu nihče normalen ne bo več imel pozitivnega mnenja, da gre za ideologijo, ki je končala na smetišču zgodovine in ne bo vstala od mrtvih. Kdo bi si mislil, da bo v letu 2024 drugo največje mesto v Avstriji vodil komunist. Reformiran komunizem je še kako živ, a se je naučil lekcijo ali dve iz propadlega sovjetskega eksperimenta.

A komunizem se morebiti v teh časih še vedno zdi skrajnost, omejena na del mladine. V začetku tisočletja je Latinska Amerika doživela val levičarskih vlad, ki so pometle s tako imenovanim neoliberalizmom. Chavezova Venezuela je bila najbolj skrajen primer, a levica je oblast prevzela tudi v Braziliji in v Argentini in še kje. Bila je to doba, ko so večino regije obvladovale politično bolj in manj rdeče politične sile. Toda, nič ni večno. V Argentini in v Braziliji so se po dokaj dolgem obdobju na oblast zopet povzpele ekonomsko liberalne sile.

Zelo naivno je verjeti v končno zmago na ideološkem ali religioznem polju. Kar se danes zdi stalno, se lahko jutri poruši. Gre za nenehni boj in vsaka generacija je v njem udeležena. Nekatere generacije so bolj napredne, druge se temu uprejo in želijo stabilnost preteklosti, kakršno si pač predstavljajo, da je nekoč bila.

To velja tudi za Slovenijo. Del politične levice je sveto prepričan, da je prihodnost njihova. Jasno, vidijo udeležence protesta, ki ga je organizirala SDS in tam so starejši ljudje. Skorajda ni mladine. Iz tega naredijo zaključek, da je SDS stranka starih ljudi in da nima prihodnosti. Nekateri so prepričani še, da gre za starejše bele moške, ker je pač priročno vse skupaj predstavljati kot spopad priviligiranih belih moških in zatiranih manjšin, med katerimi so po tej logiki tudi ženske. Toda, kako potem pojasniti Mašo Medved, Zalo Klopčič, Zalo Tomašič, Karin Planinšek? Vse mlade konservativke, ki imajo znotraj stranke, a tudi onkraj, vedno večji doseg. Seveda jih je še več in so prihodnost tega tabora v Sloveniji.

Si predstavljate, da enkrat v prihodnosti neka nova politična sila, ki jo podpirajo večinoma ženske, doseže prepoved umetne prekinitve nosečnosti? Ne? Pa vendar je takšen zasuk čisto mogoč. Lahko kot reakcija na trenutne bolj progresivne čase, lahko kot posledica hudih političnih in medijskih manipulacij, lahko kot posledica verskega preporoda. Vse je mogoče. Navsezadnje si tudi številne prebivalke v večjih mestih po Iranu pred pol stoletja niso predstavljale, kakšna sprememba se pripravlja.

Še enkrat, boj je neskončen, zaključka ni. To si je dobro zapomniti, da si ne bi kdo domišljal, da so priborjene pravice zagotovljene. Še kako je treba biti pozoren.