Bližajo se volitve v evropski parlament. 9. junija bomo Slovenci izbrali devet evropskih poslancev. Razmerja moči so dokaj jasna. Ob lojalni podpori strankarskih privržencev in krizi strank vladajoče koalicije, bo zmagovalec stranka SDS. Skupaj z NSi bo politična desnica skoraj zagotovo dosegla večino.

Tega ne bodo preprečile niti obtožbe na račun veljakov stranke SDS, da jih je v svoje namene izkoristila ruska agentura, ali da so celo prejemali plačila od te taiste agenture. Da, rusofobija v Sloveniji, tako kot tudi drugod po Evropi, teče svoj naslednji, povsem nori krog. Smo v fazi medsebojnih obtožb, kdo vse da dela v korist ‘Putinovega režima’. Mediji celo širijo strahove, da Rusi poglabljajo naše notranje razlike in nas tako destabilizirajo, vse to, ko sami nenehno napadajo svoje ideološke tekmece in ob tem širijo sovraštvo in prispevajo k vedno večji napetosti.

Kakorkoli, če si liberalni del političnega in medijskega prostora pri nas misli, da bo s takšnimi obtožbami zmanjšal možnosti stranke SDS na evropskih volitvah, potem bolj malo pozna realnost slovenskega političnega prostora. Niti eden privrženec se zaradi tega ne bo odvrnil od stranke SDS. Niti eden.

Volitvam v Evropski parlament sem se še pred kratkim mislil ogniti. Eno izmed meril, kako presojam politične stranke, je odnos do vojne. Vojnih hujskačev ne mislim podpirati in v slovenskem prostoru so se v odnosu do skrajnega ukrajinskega režima in podpore vojni proti Rusiji do zadnjega Ukrajinca politične stranke večinoma poenotile. V takšnih razmerah mi je bilo vseeno, kdo bo grel stolček v Bruslju.

Toda, pojavile so se alternative, ki imajo celo realno možnost, da si priborijo kakšno poslansko mesto. Eno, več bi bilo že utopično pričakovati.

Violeta Tomič gre boj s stranko Nič od tega, ki se na prvi pogled zdi kot parodija. Violeto Tomič so kot eno izmed spitzenkandidatov v Bruselj leta 2019 že pošiljali v evropski levici, katere del je bila seveda naša Levica. Ni bilo ravno najbolj posrečeno, a če kaj, je pokazala, kakšne vrednote zagovarja. Popolne podreditve ameriškemu diktatu zagotovo ne.

Za evropskega poslanca se bo potegoval tudi nekdanji dopisnik RTV Slovenija s Kitajske Uroš Lipušček, ki se je zavihtel na listo strank Dobre države in DeSUS. Lipušček zveni kot glas razuma v poplavi neumnosti, ki smo je deležni v slovenski politiki in v medijih.

Kot zadnjo bom omenil stranko Resnica Zorana Stevanovića, suverenistične stranke, ki ima razumne poglede na zunanjo politiko. Na listi bo tudi Polona Frelih, ki že dolgo razbija propagandne mite o Rusiji in o vojni v Ukrajinii.

Prava znanost je uspešno izvesti predvolilno kampanjo, poudariti prave tematike, ki zanimajo dovolj državljanov in le te potem motivirati, da pridejo na volišča. Menim, da imajo tri omenjene opcije nekaj možnosti, čeprav bodo seveda tudi druga drugi kradle podporo, kar jih lahko na koncu stane uspeha. Za vse tri tudi velja, da bodo tarča silovitih napadov in prav absurdnih obtožb, vprašanje pri tem pa je, ali bo to blatenje sploh delovalo. V državi, kjer okoli tretjina prebivalcev nasprotuje članstvu v Natu je pač pričakovati veliko nezadovoljnih s trenutno zunanjo politiko. Jasno ob tem je, da kampanja ne bo mogla biti omejena samo na zunanjo politiko ali celo samo na odnos do vojn v Ukrajini in v Palestini in da se utegnejo pokazati nekatera stališča, ki bodo marsikoga odbila. Odnos do krize s Covidom-19 in do cepiv je že eno takšnih, čeprav, koliko ljudi pa zdaj sploh še razmišlja o tem? Priznam, da ne poznam ravno veliko ljudi, ki bi še verjeli v uradne razlage in razne teorije zarot so močno razširjenje, tako da je oznaka ‘anticepilca’ lahko še kako koristna, ampak tega tisti, ki napadajo po tej smeri, očitno ne vedo. Kakor tudi tega ne, da velikemu delu slovenskih državljanov vojna v Ukrajini že preseda in da ukrajinskega predsednika Zelenskega videti ne morejo, tudi če nimajo najboljšega mnenja o Putinu in o Rusiji.

Če kaj, sem se v življenju naučil, da ne moreš dobiti politične stranke, s katero bi se popolnoma ujemal. Vedno je kaj, kar moti. Nič hudega, treba je sprejemati kompromise, izbirati manjše zlo, si postavljati prioritete. Menim, da bi za slovensko prihodnost bilo dobro, če bi v Evropski parlament poslali kakšnega predstavnika politične alternative. Bilo bi mi ljubše, če bi nastala kakšna nova politična stranka, v kateri bi sodelovala Uroš Lipušček in Polona Frelih in ki bi lahko mobilizirala velik delež nezadovoljnih in katere fokus bi bila miroljubna in neodvisna zunanja politika, ki bi na prvo mesto postavljala interese Evrope, iskala mirnega sobivanja in se ne bi uklanjala ameriškim zahtevam. Ampak je, kar je. Treba se bo odločiti.

Kako se bom na koncu odločil, še ne vem, bom pa se vsem trem omenjenim političnim opcijam bolj posvetil na tem blogu in ob tem bolj kot ne ignoriral stare, ustaljene politične stranke.