Zunaj je poletje, čas ko se družine valijo na morje. Iz leta v leto je več pločevine na cestah, tako da je infrastruktura preobremenjena. Minili so časi, ko bi večina le stežka enkrat na leto ali še to ne, razmišljala o dopustu ali vsaj o izletih, ne, zdaj se zdi, da to ni več ni posebnega. Ljudje imajo denar, tudi če ob tem pogosto glasno in celo histerično trdijo, da ga nimajo. Ne vsi, seveda, vedno so poraženci, a to velja za večino. Trošijo, potujejo, zapravljajo, pogosto za povsem neumne stvari.
Tistim na oblasti to koristi. Problemov ne znajo ali nočejo hitro odpraviti, govorimo tu predvsem o pogajanjih z zdravstvom, pa s celotnim javnim sektorjem, a tudi o energetski politiki, ki bo odločala o naši prihodnosti. Seveda jim podpora zaradi tega pada, ampak, a bo kdo odšel na ulice in trge in jih odnesel z oblasti? Niti ne. Nimajo časa. Življenje ni tako slabo, da bi tvegali. V bistvu je precej dobro. Če je kdo v javnem sektorju res strašno nezadovoljen, lahko da odpoved in gre. Tako nizke brezposelnosti nismo imeli še nikoli. Drugje je bolje. So opcije.
Za opozicijo je seveda vse slabo. Trdijo, da živimo v mračnem času propada in da je temu kriva neumnost volilnega telesa, ki vedno znova izbere instant stranko. Vse je narobe. Že jutri bomo jedli travo. In tako naprej. Tako je zdaj že trideset let.
Dober primer je zapis politično desno usmerjenega Jožeta Možine za Domovino. Krivi medije. Krivi komuniste. Janeza Janše ne krivi. Nikjer se ne vpraša, če mogoče podoba sveta, ki jo slika, ni najbolj realna.
Gotovo je to povezano s 50-letno diktaturo, ko so komunisti s terorjem na eni in privilegiji na drugi strani uspeli dokončno razdeliti, zlomiti, v nekem smislu celo zdresirati značaj slovenskega naroda na način, da ne razmišlja s svojo glavo in vedno znova naseda medijskemu toku. Seveda to ne velja za celotno nacijo, dovolj je zmanipulirati tisto tretjino volilnega telesa med obema blokoma opredeljenih, ki na koncu odloči o zmagovalcu.
Ljudje so zdresirani. Ljudje ne vedo. Možina bi verjetno najraje napisal, da so ljudje neumni, ker ne verjamejo v zveličarja po imenu Janez Janša. Če bi izbrali njega, bi mogoče po njegovem bilo, ob enakih podatkih, v Sloveniji vse dobro. Sama sreča in radost.
Politična desnica v Sloveniji ne zmaguje zaradi Janeza Janše in njegove stranke. Ljudje bi jih še podprli, a potem jih slišijo. Slišijo njihove besede. Slišijo sovraštvo, primitivne napade, žaljenje. Seveda, če tretjini Slovencev rečeš, da so zdresirani, te verjetno res ne bodo podprli. Dobili bodo odpor do tebe in bodo na volitvah naredili vse, da te zatrejo. Ker si jih žalil. Ampak tega na politični desnici ne razumejo. Vsaj večina ne. In izgubljajo volitve. In potem, ob vseh menjavah oblasti, ob vseh polomljenih političnih projektih, v Sloveniji ni slabo. Ni najboljše, ni najslabše. Ljudje živijo, so večinoma zadovoljni s svojimi življenji, celo srečni. Pritožujejo se, da, a tako hudo ni, da bi morali izvesti revolucijo ali na volitvah podpreti Janšo.
To je, mimogrede, razlog zakaj je edina pot do zmage SDS-a in zaveznikov na volitvah, da se večini stranke leve sredine tako zagabijo, da raje ostanejo doma. Ker bodo postali pasivni, zadovoljni v svojem življenju in nezadovoljni s političnim razredom. Ker je bolje gledati resničnostne šove po televiziji, kot se ukvarjati s tem, kaj imajo oblečene ministrice in kam na dopust potuje predsedsednik vlade.
Sicer pa je v Možinove zapisu veliko projekcije. Ravno v SDS je tako, da če razmišljaš s svojo glavo, hitro dobiš po glavi. Tega se pač ne počne. Strumno se koraka naprej, kakor to pač želi šef.
Jinov svet 