Na žalost je madžarski predsednik vlade Viktor Orban izjema, ko gre za iskanje miru v Ukrajini. Le še slovaški predsednik vlade Robert Fico mu stoji ob strani. Na žalost ni veliko upanja, da bi mir bilo mogoče doseči, preden ga bodo ruske oborožene sile dokončno dosegle na bojišču. Politične in medijske elite kolektivnega zahoda so trdno odločene, da se bodo z Rusijo v Ukrajini borile do zadnjega Ukrajinca. Če se bodo tudi do zadnjega Estonca ali Slovenca, bo pokazal čas.
To, kar počne Viktor Orban, je diplomacija. Najprej se je mudil v Kijevu in tam tipal, kakšno je stališče ukrajinskega predsednika Zelenskega. Ko je dobil odgovor, se je čez nekaj časa odpravil v Moskvo. Ta obisk je madžarska stran sicer skrivala do zadnjega možnega trenutka, ker se je zavedala, da so vsi običajni kanali nadzorovani (in vemo, kdo jih nadzoruje) in da bo pritisk, naj tega ne storijo, ogromen.
V Moskvi je Orban slišal, kakšne so ruske zahteve. Nič novega ni izvedel. Rusi so se pripravljeni pogajati, a njihove ozemeljske zahteve in varnostne garancije so znane. Ozemeljske zahteve bodo seveda, dlje kot bo trajala vojna, večje in bodo zaradi neumnosti zahoda, na koncu obsegale zelo velik del Ukrajine.
Z obiskom Kijeva in Moskve je bil storjen prvi korak, poizvedovanje, kje se obe vojskujoči strani nahajata. Slediti bi morali naslednji koraki, velika mirovna konferenca, kjer bi se vse strani vpletene v to tragedijo bile pripravljene pogajati in upoštevati realnost na terenu, a tudi varnostne interese svojih nasprotnikov. Madžarski predsednik vlade tega že ne more doseči, ker je Madžarska le ena in to ne preveč močna država. Tudi s slovaško pomočjo ne bo nič drugače.
Seveda je bil Orban takoj tarča silovitih kritik političnih in medijskih elit v zahodnem svetu, ki jim ni do miru. Vse vajeti imajo še vedno v svojih rokah, čeprav tudi njim mora postajati očitno, da zmagati več ne morejo. No, Američanom je tudi jasno, vsaj moralo bi jim biti, da z vsakim mesecem te vojne izgubljajo čas, da se soočijo s Kitajsko. Že zdaj je mogoče prepozno. Neposredne vojne že ne morejo več zmagati, ker bi jih kitajska industrijska moč navezana na ruske resurse preprosto povozila.
Tu v igro pride Donald Trump, ki bo, če ga ne bodo na kakšen čuden način onemogočili, naslednji predsednik ZDA. Trump ni nikakršen mirovnik in je za poglavitnega nasprotnika in tekmeca ZDA označil Kitajsko. Z Rusijo nima problemov, Ruse bi rad odtrgal od Kitajcev, kar je sicer bolj naivno pričakovanje. V Trumpovem interesu bi torej bilo končati vojno v Ukrajini, da bi lahko ameriške resurse preusmeril na drugo fronto. Brez popuščanja ruskim zahtevam seveda ne bo šlo. Ob tem je jasno, da bodo Evropejci morali požreti ameriške odločitve, če se z njimi strinjajo ali ne. Po svoji norosti so namreč svoje države naredili močno odvisne od ZDA. Trump lahko Evropejce hudo prizadene, če ne bodo poslušni. Takšna je pač usoda satelitov.
Do konca tega leta ne moremo pričakovati resnih mirovniških potez. Le občasno tipanje, kakršnega je izvedel Viktor Orban. Vojna bo počasi šla naprej, Rusi bodo mleli Ukrajince in ob tem kopičili svoje sile za odločilni udarec. Ko, če bo Trump postal predsednik ZDA, bo nastopilo kratko obdobje v katerem bo priložnost za mir, a glede na vse nezaupanje, ki je zraslo zaradi prelomljenih obljub, ki jih je zahod dal Rusom, se lahko zgodi, da iz vsega ne bo nič.
Jinov svet 