Težava z enotnim in nenehnim propagandnim delovanjem političnih in medijskih razredov, podprtih z vsemi vrstami aktivistov, je v tem, da na koncu ne veš točno, kaj si večina misli. Tako je bilo v primeru Covida-19, kjer smo bili priča usklajenemu napadu na prebivalstvo, s ciljem, da se večino, če ne že vse, prepriča v nujnost ukrepov za zajezitev tega virusa.

Zgodba se je ponovila z vojno v Ukrajini. Spet sta politični in medijski razred zagnala vik in krik, začela z obsežno operacijo čiščenja napačno mislečih, demonizacijo vseh oporečnikov, da ne govorimo o tem, kaj vse so naprtili Rusom. Cilj je bil z bičem v podrejenost prisiliti veliko večino prebivalstva. Seveda ni manjkalo čustvenega izsiljevanja, posmehovanja, groženj, izključevanja. Na koncu smo končali v situaciji, ko so alternativni pogledi na vzroke te tragedije in potek same vojne ostali samo na družabnih omrežjih in v redkih alternativnih medijih. Občutek, ki so ga hoteli ustvariti skozi nenehne medijske manipulacije je bil, da velika večina podpira Ukrajino in da se temu zoperstavi samo nekaj umsko zaostali putinofilov, rusofilov in kar je še te nesnage. Seveda, da bomo Ukrajino potem z orožjem in drugo pomočjo zalagali do njene neizbežne zmage. In tako naprej.

Ne glede na takšne propagandne operacije, je bilo vsakomur z malo zdrave kmečke pameti jasno, da podpora politiki do Ukrajine in Rusije ni povsem enotna. Tu seveda govorimo o politiki ZDA, ki so tiste, ki v resnici odločajo. Vlade, kakršna je slovenska, so predstavnice kompradorskih elit in poslušno izvršujejo ukaze, medijski aparat pa je tudi v njihovi službi. Vendar pa kljub temu, kljub vsej tej premoči v informacijskem prostoru, obstaja dovolj kanalov, preko katerih se lahko širijo drugačni pogledi. Jasno, da te poglede prav ti mediji in politika, ki dnevno svojemu občinstvu perejo možgane z najbolj neverjetnimi domislicami, imenujejo za ruske dezinformacije. Saj veste, želeli so nas prepričati, da Rusi obstreljujejo jedrsko elektrarno, ki jo sami nadzorujejo. Ali pa, da bo Rusom kmalu zmanjkalo streliva, goriva in hrane. In še je podobnih neumnosti, ki izginjajo v spominski luknji.

Toda, tudi če je ves čas bilo jasno, da prebivalstvo Slovenije ni povsem enotno v podpori trenutni politiki, je zaradi medijskega mehurčka, ki je nastal, bilo dokaj težko ocenjevati, kakšni so dejanski %. Šokanto je, kako omejen je mehurček, v katerega so zaprti novinarji, politiki in aktivisti, ki zagovarjajo vojno do samega bridkega konca. Po anketi, ki jo je predstavila Mladina, le 13,1% vprašanih zagovarja dodatno oboroževanje in pomoč Ukrajini do končne zmage. 13,1%! Si mislite!? Tako malo jih je, in to kljub vsej propagandi o pijanih Rusih, ki posiljujejo po Ukrajini in bodo jutri, če bodo tam zmagali, šli še naprej. To po zgodbi o pokolu v Buči. Po vseh dokumentarcih o strašnem režimu, ki vlada v Rusiji. Po vseh nastopih ukrajinskega predsednika Zelenskega. Po vseh pravljicah o herojskih ukrajinskih branilcih, ki po kdo ve kakšni čudni slučajnosti, skoraj vsi govorijo prekrasno rusko, čeprav so samostojen narod, ki le sanja, da bo kmalu del napredne in civilizirane Evrope.

78,2% vprašanih podpira takojšnje premirje in pogajanja o razrešitvi konflikta. Kar je tudi najbolj normalno stališče. To niti ne pomeni, da vsi ti ljudje želijo, da se Ukrajina odreče delu ozemlja, za katerega po referendumih Rusija trdi, da so njihova rodna gruda. Še manj to pomeni, da so to podporniki Putinove oblasti, ali da menijo, da je za vojno kriv zahod. Čisto mogoče, da ne prenesejo ruskega predsednika in ga krivijo za agresijo na sosednjo državo. Ampak, že sama želja, da pride do pogajanj, preden Rusi vojno izgubijo (to se ne bo zgodilo), mora do nemočnega besa pripraviti marsikaterega aktivista, novinarja ali politika, ki je zadnji dve leti nenehno širil sovraštvo do ruske države in celo do ruskega naroda. Tu mu namreč večina govori, da so najboljša izbira pogajanja z državo, ki jo ti aktivisti, novinarji in politiki vidijo kot absolutno zlo, reinkarnacijo mongolskih hord, ki je prišla ogroziti zahodni svet. Oziroma, kot se je izrazil visoki predstavnik za zunanjo in varnostno politiko Evropske unije Joseph Borell, džungla trka na vrata našega prečudovitega vrta.

Ampak, vsemu temu ob rob, se moramo resno vprašati, kakšni bi bili odgovori na druga vprašanja o naravi vojne v Ukrajini, o vzrokih zanjo, o tem, kdo je pravi hudobec v tej drami. To, da tretjina prebivalstva podpira izstop iz zveze NATO, da je v Sloveniji prisoten močan antiamerikanizem, da so spletne strani medijev preplavljene s kritičnimi komentarji, zaradi česar se celo vrstijo pozivi, da bi komentarje ukinili, vse to nam priča o tem, da je bil projekt medijskih manipulacij s ciljem povzročiti čim več sovraštva do Rusije in čim več podpore agresivni politiki do te države, neuspešen.

Rezultat je zelo podoben operaciji Covid-19. Po prvem šoku, po podrejanju in tišini, se je začel krepiti odpor. Ljudje so preprosto nehali verjeti, začeli so ignorirati ukrepe. Z vojno v Ukrajini je podobno. Vsa propaganda gre pri enem ušesu noter in pri drugem ven. Razširilo se je celo nekakšno sovraštvo do ukrajinskih beguncev, ki jih po nepotrebnem obtožujejo, da so vsi lastniki luksuznih avtomobilov in neupravičeno trošijo naš denar. Večina se ni pripravljeni žrtovati za želje elite, da zmagajo v vojni v Ukrajini. Zanima jih, kakšne bodo plače in pokojnine. Kam bodo šli na dopust. Ukrajina jim že preseda.

Zdaj si morebiti mislite, da bo takšen rezultat hudo prizadel propagandiste, ki jim ni uspelo v njihovi misiji. Da, poraz bo bolel, ampak potem, kaj se bo pa zgodilo? Škoda je že narejena, kmalu bo čas za naslednjo veliko krizo in ves aparat se bo preusmeril. Kdo se pa danes spomni Libije ali Sirije in tega, kaj so pisali in poročali, kaj so zagovarjali? Covid-19 je včerajšnji sneg. Ukrajina bo tudi enkrat le še preteklost in bo izginila z naslovnic. Mislimo si lahko, da bomo recimo v spopadu s Kitajsko priča že videnim prijemom. Utišali bodo tiste, ki bodo zagovarjali mir s Kitajsko, zasramovali vsakogar, ki si bo upal trditi, da ni genocida nad Ujguri, se zgražali nad totalitarnim kitajskim sistemom, se posmehovali kritikom njihove politike, jih spraševali, koliko jih partija plačuje in jih pozivali, naj izginejo na Kitajsko, če jim tu ni všeč. Dajali bodo občutek, da so predstavniki večine in s tem politiki omogočali agresivne poteze. Ljudi izven tega mehurčka seveda nihče ne bo nič vprašal, niti tega ne, koliko so pripravljeni žrtvovati za naslednjo epizodo v imperialnih vojnah ZDA. Če bo odpor kljub vsemu velik, bodo preprosto prišli na dan s kakšno vohunsko pustolovščino in tako med vrsticami povedali, da se vam lahko kaj zgodi, če boste preveč glasni.

Za tiste, ki še znajo razmišljati s svojimi glavami in niso tako labilni, da jih je mogoče vsakih nekaj let pretentati z naslednjo veliko krizo, bodo pretekle lekcije še kako pomembne. Kljub usklajenosti medijev in politike, skoraj zagotovo ne bo popolne podpore njihovi politiki med navadnim prebivalstvom. Če bodo ljudje že tiho, to še ne bo pomenilo, da se strinjajo s tem, kar slišijo pri osrednjih poročilih. To si je dobro zapomniti.