Pravljica o mali Ani in povodnem možu

Še ena pravljica, ki je nimam kam dati; zakaj pa ne – ker lahko.

 

Bilo je decembra, ko je sneg pobelil Ljubljano. Skladno z mnogimi prejšnjimi leti je tudi to leto zamujal. In ni ga bilo niti veliko; le kakor za tanko plast ga je bilo. Po cestah se je hitro stopil, bele so ostale le zelenice, nekaj se ga je obdržalo na drevesih, ostal je tudi po številnih ljubljanskih strehah.

Bilo pa je zelo mrzlo. Tako zelo, da sta oči in mami malo Ano zavila v debel rjav šal, debelo črno bundo, ji nataknila na glavo rjavo kapico in jo obula v nove tople škorenjčke. Obvezno sta ji seveda okoli vratu zavezala še rumeno rutico, da je slučajno kak avto ne bi povozil.

Ana je hodila v drugi razred osnovne šole, katere, v resnici sploh ni važno. Šola ni bila daleč od njenega doma. Tako blizu celo, da je šla kar peš.

Tako je bilo tudi to jutro. Pod sivim jutranjim nebom se je odpravila v šolo. Tu pa tam je še kakšna snežinka padala proti tlom in to se je mali Ani zdelo zelo lepo. Kljub temu, da je bilo zelo mrzlo, Ane ni zeblo. Dobro je bila zavita in le nosek je imela rdeč.

S težko torbo na ramenih je počasi prišla v šolo. V njej je imela vse stvari, ki so pač potrebne za šolo. Zvezke, kulice, svinčnik, barvice, delovne zvezke, učbenike.

Tukaj bomo preskočili malo naprej v času ker nas ne zanima preveč,kaj se je dogajalo v šoli. Resnici na ljubo naj bo povedano, da se je v šoli veliko učilo, pa zelo malo naučilo. Ampak to ni pravljica o šoli zato bomo to pustili.

Ana je imela podobno kot druge deklice najboljšo prijateljico. Ime ji je bilo Barbara. To je bila rdečelična in rjavolasa deklica, ki je šola niti malo ni veselila in je komaj pretrpela do konca pouka. Šele tedaj se je začelo pravo življenje.

‘Greva v center!’ je rekla Barbara, ko sta deklici veseli odhajali iz šole. ‘Kmalu bo božič in mesto je lepo okrašeno. Pa tudi veliko stojnic imajo.’

‘Ne vem,’ je odgovorila Ana. ‘Oči pravi, da je zdaj še prezgodaj misliti na božič, ker je šele komaj začetek decembra. Pa tudi domov moram takoj po koncu šole.’

‘Saj nisi več mala deklica,’ je rekla Barbara. ‘Zdaj si že v 2. razredu in lahko misliš s svojo glavo.’

Proti temu Ana ni imela pravega ugovora in tako sta se deklici odpravili v center.

Tam je bilo kljub mrazu veliko ljudi. Izložbe na Čopovi so se krasno bleščale, še več je bilo ljudi pri Tromostovju. Šli sta naprej, mimo tržnice, potem sta se vrnili ob Ljubljanici in si ogledali stojnice tam, se odpravili po  ulici in že zelo veliko časa je minilo, ko sta se vrnili čez Tromostovje.

Šli bi takoj domov, da ni Ana nedaleč vstran videla enega izmed učiteljev. Pocukala je Barbaro za rokav.

‘A ni tisto učitelj Janez Novak?’

Res je bil. Učitelj Janez Novak je bil zelo čuden učitelj. Nikoli ni bil počesan, njegovi črni lasje so mu štrleli na vse strani. Zavoljo tega ni požel preveč odobravanje od drugih učiteljev. Oblečen je bil zmerom enako v temno siva oblačila. Tudi zdaj je bil odet v dolg temno siv plašč. Črni čevlji so mu že skoraj razpadli na nogah, tako znošeni so že bili.

Barbari ni bilo čisto po volji, ko je Ana hotela stopiti k njemu in ga pozdraviti.

‘Jaz hočem zdaj domov,’ je rekla Barbara, čeprav se ji drugače nikoli ni mudilo domov.

‘Jaz pa ga hočem pozdraviti,’ je rekla Ana.

‘Dobro, jaz pa grem domov,’ ji je zabrusila Barbara. ‘Ti pa kakor hočeš!’

In je šla. Mislila je namreč, da bo Ana pritekla za njo, ker si ne bo upala sama hoditi po mestu. Pa se je zmotila. Ana je odkorakala naravnost k učitelju.

Ta jo je s svojimi črnimi očmi in bledim obrazom takoj opazil.

‘Pozdravljena,’ je rekel. ‘Kaj pa ti tukaj?’

‘S prijateljico sem šla na sprehod,’ je odgovorila Ana.

‘Kje pa je zdaj tvoja prijateljica?’ je radovedno vprašal učitelj.

‘Domov je šla.’

‘In te pustila samo?’

‘Da.’

‘Vem kako je to, če te pustijo samega,’ je rekel učitelj.

‘Veš čigav kip je tale tukaj,’ je vprašal.

‘To pa je Prešernov kip,’ je kot iz topa odgovorila Ana. Zelo ponosna je bila, če je kaj vedela.

‘Tudi on je bil osamljen. Zato pa je postal pesnik,’ je rekel.

‘Takšni pa vidijo mnoge skrivnosti,’ je še dodal.

‘Kakšne skrivnosti?’ je začudeno vprašala Ana.

‘Zelo veliko skrivnosti je,’ ji je odgovoril učitelj in ji začel praviti o škratih in vilah z krilci, o malih belih duhovih, o hudičkih in angelčkih, o prijaznih pošastkih in kaj je še takega. Ana je seveda vedela, da so tole pravljice, a poslušala je zelo rada. Še posebej , ker se je zdelo, da ima učitelj tako veselje z pripovedovanjem. Tako ni opazila kako je čas hitro tekel. Šele vonj pečenega kostanja, ki je priplaval od bližnje stojnice jo je predramil iz domišljijske dežele.

‘Joj! Domov moram!’ je rekla.

‘Vem,’ je rekel učitelj in jo žalostno pogledal. ‘Pozno je že.’

‘Potem pa na svidenje,’ je rekla Ana in se obrnila da bi odšla. Zelo jo je skrbelo kaj bosta rekla mami in oči.

‘Počakaj,’ je rekel učitelj. ‘Veš kaj. Še eno skrivnost bi ti povedal. Tokrat pravo skrivnost, ne pravljic kot prej.’

‘Res? Kakšno?’ je vprašala Ana.

‘Takšno,’ je rekel učitelj: ‘ki je ni mogoče kar tako med množico ljudi povedati. Potem ne bi bila več skrivnost. Povezana pa je z Ljubljanico. Povem ti to skrivnost, ker si simpatična, ampak samo če prideš ko tukaj ne bo več toliko ljudi.’

Ana se je zamislila. Zelo jo je zanimala ta skrivnost, ampak razen takoj po šoli nikoli ni imela časa.

‘A lahko prideš danes ponoči?’ je vprašal učitelj. ‘Ob polnoči mogoče?’

Ano bi skoraj kap. Ob polnoči še ven iz stanovanja ni smela, kaj da bi še hodila po mestu. Oči je rekel, da bo lahko sama hodila okoli ko bo stara 16 let. Mami pa, ko bo imela 30 let.

‘Ne vem,’ se je izgovorila Ana.

‘Pridi. Ne bo ti žal.’

‘Ne vem,’ se je spet izgovorila Ana.

‘Jaz bom tukaj ob polnoči čakal, pa če prideš ali ne,’ je rekel učitelj. ‘Pridi če te zanima.’

‘Na svidenje,’ je rekla Ana in odšla. Za sabo je slišala otožni ‘na svidenje’.

Ko se je vrnila domov je bil že večer in mrak. Ana je bila zelo kregana. Najprej je bila kregana od očija, a to ni posebej dolgo trajalo. Potem je bila kregana še od mamice, kar je pa trajalo zelo dolgo. Pa še ušesa ji je navila, kar je precej bolelo.

Zato se je hotela sklicevati na pravice otrok, pa si vseeno ni upala, ker se je bala, da ji bo mamica še enkrat navila ušesa.

Za kazen ni smela gledati televizije in je bila poslana v svojo sobo, da naj dobro premisli, kdaj se hodi domov.

Za kazen pa se je morala še učiti matematiko.

Potem je prišel čas spanja. Vse luči v stanovanju so ugasnile, a Ana ni spala. Razmišljala je o učitelju in o veliki skrivnosti. Srce ji je razbijalo on očke so se ji svetile ob pomisli na to veliko skrivnost. Le kaj bi to bilo? Še ena pravljica ali pa kaj resničnega? Pogledala je na uro.

21:45

Ah, je pomislila, bolje da spim.

Pa ni mogla. Spet je razmišljala o tej veliki skrivnosti, učitelj bo zelo žalosten če je ne bo. Spet je pogledala na uro.

22:25

Ne, je pomislila, če me mami dobi, mi bo ušesa tako navila, da se bojo tri dni odvijala. Poizkusila je zaspati. Pa ni mogla. Pogledala je na uro.

22:55

Čas se je iztekal. Srce ji je zelo močno bilo. Zdaj se je morala odločiti. Kako zelo jo je vlekla radovednost. Pa tudi ušesa so jo še zmerom bolela. Zato je oboje tehtala. Potem je prišla do zaključka, da če se tiho odplazi iz stanovanja, mami in oči sploh opazila ne bosta, da je ni bilo. Skrivnost pa bo le izvedela.

Zato je tiho vstala. Ni si upala prižgati luči. Od zunaj je na srečo prihajalo ravno dovolj svetlobe, da se je pretipala do svojih oblek. Počasi se je oblekla. Ovila se je v plašček in si nadela rjavo kapico. Celo rokavice si je nataknila na roke. Ponoči je moralo biti zunaj zelo mrzlo, tako je mislila, zato se je tudi dobro oblekla.

Potem je tiho odprla vrata, se splazila mimo spalnice svojih staršev in srečno prispela do vhodnih vrat.

Čisto počasi je odklenila vrata in že šla ven. Tedaj se je spomnila. Pozabila se je obuti! Hitro je to popravila in se obula. Zdaj je bila končno popolnoma pripravljena. Stopila je ven in tiho zaprla vrata. Počasi je obrnila ključ in zaklenila stanovanje. Potem se je tipajoče odpravila dol po stopnicah. Ni si upala prižgati luči.

Zato je zelo veliko časa porabila, da je sploh prišla ven iz stanovanjskega bloka.

Pogledala je na uro.

‘Ojoj, že ob pol 12 je. Pohiteti moram.’

Hitro je stekla, da bi bila pravočasno pri Tromostovju.

Nič je ni motil leden zrak. Ozrla se je še proti oknu stanovanja. Vse je bilo temno. Do zdaj je še vse šlo po sreči.

Bilo je točno pet minut do polnoči, ko je prišla do Tromostovja. Začuda je še nekaj ljudi hodilo okoli. Zbala se je, da zaradi njih ne bo mogla izvedeti velike skrivnosti.

Učitelj je že čakal. Oblečen je bil tako kot prej, lase pa je imel še bolj razkuštrane.

‘Dober večer,’ je rekla.

‘Pozdravljena, pa si le prišla,’ ji je veselo odvrnil učitelj. Zdaj je bil še bolj bled, skoraj zelenkast.

‘Upam, da zaradi tega ne bom imela težav.’

‘Nikar si ne delaj skrbi zaradi tega.’

Nekaj časa sta stala v tišini.

‘No, in kakšna je velika skrivnost?’ je končno vprašala Ana.

‘Boste mi jo lahko povedali? Še vedno je tu okoli nekaj ljudi.’

‘Nič se ne boj,’ je rekel učitelj in si šel z roko skozi razkuštrane lase.

‘Vse boš zvedela.’

‘Veš,’ je rekel. ‘Prešeren je napisal pesmico, ki se imenuje Povodni mož. Jo poznaš?’

‘Ne še,’ je osramočeno rekla Ana. Zelo sram jo je bilo, če česa ni znala.

‘Saj ni važno,’ se je nasmehnil učitelj.

‘Gre se o povodnem možu, ki je ugrabil najlepšo ljubljansko dekle. Pesmica pač.

Veš kaj je velika skrivnost?’

‘Ne. Kaj?’ je radovedno vprašala Ana.

‘Da sem tudi jaz en tak povoden mož.’

‘Tega pa ne verjamem,’ se je nasmehnila Ana.

‘Pač. Jaz sem povoden mož. Samo, da za razliko od povodnega moža v pesmici jaz ne maram preveč za odrasla dekleta. Meni bolj ugajajo male deklice.’

‘To si zdaj izmišljujete,’ je rekla Ana, ki ji je postalo žal, da je prišla. Skrivnost pa taka.

‘Nič ne lažem,’ je rekel učitelj in njegove črne oči so se spremenile v zelene.

To je malo Ano zelo prestrašilo. Hotela je pobegniti, pa jo je učitelj zgrabil za roko. Tam, kjer jo je držal, je čutila strašen mraz. Moral je imeti ledeno roko.

‘Vidiš,’ ji je rekel. ‘Zelo osamljen sem bil, zdaj bom pa imel tebe. Z sabo te bom vzel na dno Ljubljanice in potem dalje do Save, Donave in v Črno Morje.’

Ana je poizkusila še zakričati, pa jo je prej pograbil še z drugo roko in jo tako držoč skočil v Ljubljanico. Nikoli je nihče več ni videl.

Ko sta se oči in mami zjutraj zbudila sta brž ugotovila, da male Ane več ni in da sta zaklenjena v stanovanje.

‘Le kam je šla mala smrklja?’ je jezno zakričala mami.

‘Ko jo dobim ji navijem ušesa.’

Toda bolj kot je bila jezna jo je bilo strah. Oči je moral vhodna vrata razbiti, da je lahko prišel ven. Brž sta oba šla na policijo.

Toda vse je bilo zaman. Male Ane niso več našli.

Čez nekaj dni so tam,kjer se Ljubljanica izteka v Savo našli rjavo kapico. Dali so jo mami in očetu. Ta njena kapica je vse kar je ostalo od male Ane.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s