Perzej (Sam Worthington) je v filmu Spopad titanov sin Zeusa (Liam Neeson), ki mu usoda nameni življenje pri ribiču, potem ko ga le ta najde v morju, v krsti z mrtvo materjo. Ta polbog pa ima drugačno usodo, kot svoje življenje preživeti pri svoji novi družini. Človeštvo se namreč upira strahovladi bogov in ti se jim brutalno maščujejo, pri čemer umre tudi Perzejeva družina, on pa se znajde v mestu Argos.

‘Nekega dne bo nekdo moral reči dovolj!’ se na morju jezi ribič, ki zdaj že z odraslim Perzejem in svojo družino lovi ribe, a še pri tem ni uspešen. In se sprašuje, zakaj naj se zahvaljuje bogovom. Za to, da mora živeti na drobtinah? Njegova žena mu odvrne, da morajo biti hvaležni, ker so jim bogovi dali življenje. Toda mar je življenje dovolj?

Ne, to ni krščanstvo, sploh novozavezno z dobrotljivim bogom ne, to je grška mitologija, v kateri so bogovi okrutni, prevzetni, spletkarski, velikokrat podvrženi slabostim, da ne govorimo o tem da so nepravični in v Zeusovem primeru, radi naokoli lovijo človeške ženske, zaradi česar je tudi toliko polbogov. Njegova žena s tem seveda nikoli ni bila ravno zadovoljna.

Kralj in kraljica mesta Argos bogovom napovesta vojno in vojaki se odpravijo uničevati njihove templje in spomenike. Ker se znajdejo na nepravem mestu ob nepravem času, umre Perzejeva družina, ko Had  (Ralph Fiennes) uniči njihovo ladjo, harpije pa pobijejo vojake, ki so ravno zrušili ogromen Zeusov kip.   Perzej se znajde v Argosu, kamor pride tudi Hades in jim postavi ultimat. V desetih dneh bo nad mesto poslal pošast imenovano Kraken in tedaj bodo imeli možnost žrtvovati kraljično Andromedo, v nasprotnem primeru bodo uničeni. Pa pustimo film pri miru, ker ni kaj prida. Bolj zanimivo je tisto, kar obuja, drugačen pogled na človeštvo, bogove in nadnaravno, kot smo ga vajeni. Tukaj se ni mogoče postaviti na stran dobrega boga, ki bo na koncu poplačal pravične in kaznoval pokvarjene. Tukaj gre za egoistične Olimpijce, ki živijo na molitvah človeštva, to pa ima samo moliti in slaviti in nič zahtevati.

Poglejmo si le primer Meduze, te pošasti, ki s svojim pogledom može spreminja v kipe. Mora se nam zasmiliti, grdoba, ki je nekoč bila tako lepa, da je po njo prišel sam Pozejdon. Pobegnila je v Atenin tempelj, kjer jo je Pozejdon posilil. Še med tem je prosila Ateno za tolažbo, a ta je čutila le gnus in je poskrbela, da je noben nikoli več ne bo hotel, s tem da jo je spremenila v pošast.  Ali Io, ki Perzeju pomaga na poti. Ker je zavrnila dvorjenje boga, jo je ta obsodil na večno mladost. Morebiti se sliši lepo, a skozi svoje dolgo življenje je morala gledati smrt za smrtjo ljubljenih ljudi. Ali samo pojasnilo, kako se je Perzej kot dojenček znašel v krsti z mrtvo materjo. Njegova mati je bila namreč kraljica in njen mož je Olimpu napovedal vojno. Zeus se je maščeval, tako da si je prevzel njegovo podobo in spal z njegovo ženo, ki je rodila otroka. Kralju se je zmešalo in ju oba zabil v krsto in vrgel v morje. Da tukaj zgodba še ne bi bila končana, je končal v podzemlju, kjer ga Had uporabi za svojega borca proti sinu svojega nasprotnika in brata, Zeusa. Had in Zeus v filmu na nek način igrata tudi vlogo krščanskega hudiča in Boga, ko prvi hoče živeti na človeškem strahu, drugi pa na človeški ljubezni. A to je že tudi edina možna primerjava.

Pred leti sem na nekem forumu v debati o naravi Boga napisal, da je ta lahko po človeških standardih tudi hudoben pa zaradi tega ni nič manj Bog. Saj veste, mnogi niso pripravljeni priznati Boga, če se ta ne obnaša po njihovih pričakovanjih. Torej, da ni dober točno tako, kot sami mislijo da mora biti. A to, kar ljudje imajo za dobro, ni nujno dobro pri Bogu. In potem, lahko celo, da je to nekaj povsem različnega. Morebiti je mučenje in uničevanje lastnost ljubosumnega Boga, ki človeka obravnava kot sužnja. Nekako tako kot v filmu Spopad Titanov  Olimpijci, sploh pa Had, obravnavajo ljudi. Vsekakor grška mitologija predstavlja  zapleten in zanimiv  nadnaravni svet. Da je to lahko vir številnih zgodb, je jasno.