To se je zgodilo za naše grehe

Na obrežju reke Kalke, blizu Azovskega morja, se je leta 1223 zbrala velika ruska vojska. Sedem princev s svojimi vojskami je prišlo, med njimi Polovci, stari sovražniki iz stepe, ki so se tokrat postavili na njihovo stran. Kakor temen val konjenikov se je nad njih valila mogočna in okrutna azijska sila. Kijevski kronik je tako zapisal o njih:

Nihče ni vedel, kdo so ali od kod so prišli, ali kakšen je njihov jezik, ali kakšnemu plemenu pripadajo ali kakšna je njihova vera. Nekateri pravijo, da so Tatari in drugi jih kličejo Taurmeni in drugi, Pečenegi.

Mongoli, kakor so se resnično imenovali, so bitko najprej izgubljali, a potem so Polovci v strahu zbežali z bojišča in ruske vojske so padle. Ujete je čakala strašna smrt. Zmagovalci so nad njimi zgradili veliko ploščad, na kateri so se veselili, plesali in žrli, dokler niso pod seboj do smrti zmečkali svojih nasprotnikov. Potem so tako hitro, kot so prišli, izginili in ruske dežele jih niso videle 14 let.

Photobucket

Kijev je bil čudovito mesto, središče ruskih dežel, slaven, da se je o njem govorilo daleč na okoli. Mati ruskih mest na križišču velikih rečnih poti, ki so Konstantinopel povezovale z zahodom, v desetem in enajstem stoletju večji od Pariza, bogat pa prav tako. V njem so bile bolnišnice, šole, javne kopeli, tja so pod modrim Jaroslavom prišli umetniki in spretni obrtniki, njegovi otroci so se poročali po zahodnih dvorih. Zakonik, ki je vladal tem deželam, imenovan ruska pravda, je bil za tisti čas neverjetno človeški, smrtna kazen ali telesno kaznovanje redko.

Toda tam, v azijskih daljavah, se je zbirala sila, ki je nihče ni mogel ustaviti. Džingiskan je zbral Mongole in jih pognal v krvave osvajalske pohode. Pod njimi je padla Kitajska, da ni še Rusija, je bila kriva smrt velikega Kana. Mongoli so se vrnili domov, da bi izbrali njegovega naslednika, a leta 1236 so se pod Batujem znova podali na zahod, armada 75000 bojevnikov, ki je za sabo puščala smrt in uničenje, kakor roji  kobilic, ki opustošijo prej rodovitne dežele.  Moskva, Vladimir, Rjazan, Rostov, Uglič, Jaroslav, Kostroma, Tver…. Seznam popolnoma uničenih mest je bil dolg, mnogi so pobegnili v gozdove.  Nekateri so število žrtev ocenili na dve tretjini vsega prebivalstva, drugi na manj, a uničenje je bilo vsesplošno. Tako je kronist opisal padec Rjazana:

In požgali so sveto mesto z vsem bogastvom in lepoto. Božje cerkve so bile uničene, kri prelita po oltarjih. In niti en človek ni ostal v mestu. Vsi so bili mrtvi…  Niti ni bilo nikogar, ki bi žaloval za mrtvimi.   Ne oče, ne mati, ne otroci, ne brat, ne sorodniki. In to se je zgodilo za naše grehe.

Leta 1240 so stali pred Kijevom. Takole je šest let po uničenju mesta, razmere opisoval frančiškan, Giovanni de Plano Carpini, ki ga je papež poslal na srečanje z velikim kanom v Karakorum:

Oni (Mongoli) so napadli Rusijo, kjer so povzročili veliko gorja in uničili mesta in trdnjave, ter pobili ljudi;  in oblegali so Kijev, prestolnico Rusije; potem ko so mesto dolgo časa oblegali, so ga zavzeli in pobili prebivalce.  Ko smo potovali skozi deželo, smo naleteli na brez števila lobanj in kosti mrtvih ljudi, ležečih po tleh. Kijev je bilo zelo veliko in gosto poseljeno mesto, ampak zdaj je bilo reducirano na skoraj nič, kajti v sedanjosti je tam stalo komaj dvesto hiš, prebivalce pa so držali v popolni sužnosti.

Uničenje je bilo ogromno. Katastrofa je porodila zgodbo, po kateri je Nikolai Rimsky-Korsakov naredil opero. Mesto Kitež naj bi Mongoli skoraj zavzeli, a se je potopilo na dno jezera in tako ušlo uničenju. Po legendi naj bi mesto bili sposobni videti samo tisti s čistim srcem.

Za nekaj stoletij je nad Rusijo padla tema, ki so jo prebijale le molitve pravoslavnih duhovnikov.  Ruski knezi so bili ponižani na raven vazalov. Aleksander Nevski, ki je svoje mesto Novgorod obvaroval pred Nemškim viteškim redom, je imel toliko modrosti, da se je šel poklonit svojim novim gospodarjem, preden bi nadenj pridrla silna mongolska sila, drugi so se morali še bolj udinjati tuji oblasti, ki je pobrala vse izobražence in rokodelce, ki jih je lahko ulovila, da so služili njim, s čimer je  osiromašila ruske dežele.

Do leta 1380, ko se je že dvigovala glava Moskve, Rusi niso premagali Mongolov. Tedaj so na Kulikovem polju pod Dmitrijem Donskim slavili veliko zmago, a veseliti se niso mogli, saj so se Mongoli kmalu znesli nad samo Moskvo.  Kljub temu je imela zmaga v bitki velik pomen za rusko samozavest, in kot je zapisal Nikolaj Karamzin, so Rusi na bojno polje odšli kot pripadniki različnih kneževin, vrnili pa so se kot ruski narod.

Za konec mongolske nadoblasti se pogosto šteje zmaga na Ugri stoletje kasneje.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s