Zakaj niso potem kar direktno marširali na Rim

Med dolgim dopustom imam malo več časa gledati filme in serije, ki bi jih moral videti že zdavnaj.  To kill a Mockingbird je v soboto  ob enih zjutraj, ko se pregreto ozračje malo ohladi, tudi če že viden, res odličen in Gregory Peck je v vlogi odvetnika in očeta upravičeno lahko eden največjih ameriških filmskih junakov in moram priznati, da me zelo mika, da bi prebral tudi knjigo.

Bes Titanov, drugi del pustolovščine polboga Perzeja, je po drugi strani tisti tip filma, ki osrečuje tisto mojo stran, ki uživa v fantaziji – bogovi, pošasti, grški junaki in tako dalje – a je hkrati tudi strašno neumen.

Če se osredotočim samo na eno stvar in pustim pri miru vse drugo,  namreč nikakor ne morem razumeti, zakaj za vraga se v filmih in serijah vedno znova nekega junaka predstavi za povsem nepremagljivega, pri čemer so mu spremljevalci prej v napoto, kot v pomoč, a bi morali potem vseeno verjeti, da se ta junak resnično trudi za končno zmago, ali so postranski liki sploh pomembni. V Besu Titanov Had in Ares ujameta Zeusa in skušata osvoboditi Titane, Perzej pa se poda v podzemlje, da bi rešil svojega očeta. Super, samo povsem nerazumljivo je potem, zakaj se hrabri grški bojevniki zunaj pripravljajo na spopad s pošastmi, ko je jasno, da sami tako ali tako ne morejo premagati ogromnega Kronosa in so še manjši nasprotniki prevelik zalogaj zanje. Z eno svojo gorečo roko jih lahko oče bogov  pomete z bojišča. Dejansko umirajo zaman, saj je tako ali tako vse odvisno od Perzejevega uspeha.

Verjetno gre samo za zadovoljevanje primitivnih človeških želja po pokolu.

V drugi sezoni Špartaka pobegli gladiatorji sejejo smrt med rimskimi vojaki, a bi kljub temu morali verjeti, da so preganjani. Kakor je videti, bi bilo najbolje, če bi kar marširali nad Rim in pobili celotno prebivalstvo. Rimski vojaki so prikazani kot popolnoma nesposobni in takšen podvih ne bi zahteval  veliko napora. Ne vem kako je z drugimi, a takšne pravljične upodobitve me prej odbijajo, kot privlačijo. Podobno kot tristo Špartancev v krvavem 300. Na koncu morajo umreti, a skozi film se zdi težko razumeti, kako se bi naj to dejansko zgodilo, saj do tistega trenutka, ko jih obkolijo in zasujejo s puščicami, Perzijci ne pokažejo veliko pameti, še manj vojaške spretnosti.

Vsega tega ne morem razumeti drugače, kot izkoriščanje nekaterih človeških nagibov, sploh med mlajšo populacijo, ki jo je še mogoče očarati z zgodbicami o junakih, alfa samcih in podobnem, k čemur stremijo, čeprav svojih fantazij nikoli ne bodo dosegli, ker v industrijskem, zbirokratiziranem svetu to niti ni mogoče, ampak zmagujejo tehnologija, številčnost, disciplina in tako dalje. No, v resnici je že dolgo nekako tako. Mozoljast računalniški inženir, zapet strojni tehnik, polizan politik, delavci v tovarnah in nepregledne množice opranoglavih vojakov so tisti, ki zmagujejo.

Prav zato me že dolgo časa zanima, kaj bi se zgodilo z akcijskim filmom, ki bi popolnoma odpravil junake, oziroma bi jih po tekočem traku žrtvoval grozotam vojne. Recimo napad vesoljcev, v katerem bi na koncu zmagala prav množičnost človeštva in bi lepi in pametni junaki umirali v sekundah, da bi jih nadomestili valovi novih in novih, do končne zmage. Da, verjetno bi takšen film povsem pogorel.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s