Spet je tisti čas v letu, ko se norčujem iz prerokov ruskega zatona. Ne vem zakaj, a to mi je prišlo v kri že pred časom, ko je bilo še mnogo bolj popularno trditi, da je zapita ruska družba, na pol kanibalska, na pol mafijska, obsojena na hiter propad, ki ga ne more rešiti niti velika doza zahodnih nasvetov. Vse, kar bi jih morebiti lahko rešilo, bi bilo posredovanje zahodnih držav, razkosanje na manjše protektorate, ki bi jih vse po vrsti vodili Britanci, Nemci in Američani, kakšnega manjšega pa mogoče še Poljaki in Estonci.

Karkoli si že mislite o Putinu, in moje mnenje o njem se je za kanček poslabšalo, ker ga vidim, kako se oklepa oblasti, kot da ne bi vedel, da se takšno ravnanje pogosto sprevrže v krvave obračune, je v njegovem obdobju (in obdobju Medvedjeva), Rusija vendarle rasla in se krepila. Največja država na svetu je imela po zavoženih reformah Jelcinove ere, ki so bile v določenih pogledih zelo podobne neumnostim, s katerimi zdaj skušajo rešiti jug Evrope, ogromno problemov. Bila je zadolžena, gospodarstvo se je skrčilo, vojaška oprema je zastarela, veliko inteligence je odšlo v tujino, prebivalstvo se je nevarno krčilo, pojavljale so se že pozabljene bolezni. A zdaj, v časih, ko zahodni in južni Evropi kaj slabo kaže, je mnogo tega že pozabljeno. Gotovo, Rusija je še vedno dokaj revna, vendar je naredila pomembne korake naprej.

Kar ni nič nepričakovanega. V primeru prerokov ruskega propada je tako ali tako bilo vedno več želja, kot poštene analize stanja. Slednja bi namreč takoj lahko povedala, da tako velika država, s toliko resursi, z velikim in izobraženim prebivalstvom in z jedrskim arzenalom, kar kliče po ponovnem vstajenju. In tudi zgodovina bi utegnila nakazati, da je Rusija pač takšen imperij vzponov in padcev, ki pa ima zelo veliko težavo v dohitevanju bolj uspešnih sil tega sveta. Torej, velesila, ki pa nikoli, vsaj po bogastvu večine svojega prebivalstva, ne ujame kakšne Nemčije ali ZDA, je pa vsekakor pomemben igralec na svetovnem prizorišču in se celo tu in tam prelevi v dežurnega globalnega policista.

Če si pogledamo trenutno stanje, lahko vidimo, da se je obdobje padanja prebivalstva skorajda že končalo in da lahko pričakujemo bolj vzdržen preobrat. V desetletju se je tako rusko prebivalstvo skrčilo s 145 na 141 milijonov, a se je začelo v zadnjem obdobju minimalno povečevati. Stopnja brezposelnosti je pri 5,7%. Po silovitem krčenju v času viška globalne gospodarske krize, se je rast BDP vrnila na 3 – 5% (v letu 2011 4.2%). Zadolženost države je padla pod 10% BDP. Ni slabo za državo, ki bi jo še zdaj mnogi radi poimenovali za Zgornjo Volto z jedrskimi raketami. Ni slabo za državo, ki bi do zdaj po raznih prerokbah morala že razpasti v anarhijo, ki bi jo, kako priročno, lahko razrešil le NATO.

V prihodnosti lahko pričakujemo nadaljnjo rast, če ne bodo v EU in ZDA zakuhali kakšne nove globalne krize. Predvsem vztrajanje pri varčevalnih ukrepih v evro območju utegne znova zamajati svetovno gospodarstvo. A preusmerjanje ruske pozornosti z Evrope na Azijo lahko v prihodnosti zmanjša tudi pomen evropskega zatona, če bo do le tega prišlo. Rusija se bo gospodarsko še krepila in s tem bo prišla tudi večja vojaška moč in v novem svetu večih velikih sil, bo največja država sveta igrala pomembno vlogo. Na negativni strani lahko pričakujemo tudi določeno notranjo nestabilnost, ko se veča odstotek tistih mlajših in bolj liberalnih Rusov, ki se ne spominjajo več katastrofe Jelcinovih let in jim vedno bolj preseda opazovati Putinovo ero. Nekaj tega smo že videli, ne dvomim, da bomo v takšni ali drugačni obliki, deležni še več nezadovoljstva. Rast standarda ne gre vedno z roko v roki z večjo stabilnostjo.