Že dve leti trajajoča sirska tragedija se nadaljuje ob grožnjah ZDA, da bodo oboroževale upornike in izraelskih napadih na cilje znotraj Sirije na eni strani in vztrajanju Asadovega režima ob podpori Irana na drugi strani. V to vojno je vključenih več sil in država je razdeljena, zaradi česar zaključka še ni.

Izraelci so že drugič ta teden napadli cilje v Siriji, z uradno razlago, da skušajo preprečiti pošiljke naprednega orožja libanonskemu Hezbolahu. Ta organizacija je zaveznik režima v Damasku in v Teheranu in je že večkrat opozorila, da bi se lahko vmešala v sirsko državljanjsko vojno, kar je skoraj zagotovo že storila. Izraelski strah, da bi Sirija lahko Hezbolahu, s katerim so leta 2006 vodili neuspešno vojno, dobavljala moderno orožje, ni neutemeljen, je pa vprašanje, ali napadi lahko karkoli spremenijo. Poti orožja v Libanon so po vseh teh letih vsekakor že dobro izpeljane in Hezbolah se lahko oborožuje.

Da ZDA ne oborožujejo upornikov v Siriji, je težko verjeti, če pa je temu res tako, to zagotovo počnejo njihovi zavezniki. V Siriji poteka kompleksen spopad med sunitskim in šiitskim svetom, med zavezništvom med Damaskom in Teheranom na eni strani in sunitskimi monarhijami in Turčijo na drugi strani, Irak zatiska oči pred iranskimi prevozi orožja, zahodne države vsaj na besedni ravni podpirajo upornike, ti pa dobivajo podporo tudi s strani raznoraznih ekstremistov. Problem, ki se zarisuje je, da je odpor lahko dolgoročno še mnogo bolj nevaren zahodnim interesom, kot Asadov režim.

Poglavitni razlog, da se Asadov režim še drži na oblasti, je razdeljenost znotraj države na različne skupine, ki se borijo za oblast in druge, ki se bojijo izgube oblasti. Ker režim lahko računa na podporo določenega dela prebivalstva, predvsem Alavitov, lahko tudi vztraja, če pa povrhu dobiva še pomoč od zunaj, je to še toliko lažje.

Če pogledamo iz zornega kota Izraela, so razmere zelo zapletene. Sirski režim je sovražnik, a po drugi strani bi utegnili zmagoviti uporniki postati še mnogo večji sovražnik z demokratično podporo večjega dela prebivalstva.  Prav zato napadov ne gre razumeti kot postavljanje na eno stran, ampak željo preprečiti dobavo orožja Hezbolahu ali pa vsaj zaostritve razmer v sami Siriji. Takšna kot Sirija je zdaj, namreč predstavlja mnogo manjšo nevarnost, kot če je združena pod roko močnega vladarja, demokratično izvoljenega ali diktatorja.

Vojna v Siriji je do zdaj po ocenah Združenih Narodov zahtevala že 70000 življenj.