Rast v kapitalizmu temelji na večji potrošnji in je tesno povezana s proizvajanjam novih potreb. Pred nekaj desetletji ni bilo mobilnih telefonov in ljudje so bili čisto zadovoljni brez njih. Česar ne poznaš, niti ne pogrešaš. Rast potrošniške družbe je prihajala na drugih področjih. V prihodnje bo kakšna novost prinesla novo področje razvoja.

Ustvarjanje potreb igra na človeško sebičnost, željo po imeti vedno več. Kaj se zgodi, ko so ljudje s tem bombardirani vsak dan, gospodarstvo pa se krči in si lahko privoščijo vedno manj? Si bodo rekli, hej, naši starši so bili mnogo bolj revni, bodimo zadovoljni? Ali pa bodo raje zahtevali novo rast in več dobrin? Prej slednje. Kapitalizem tako proizvaja nestabilnost, ki grozi, da bo prerasla v nemire in nasilje.

Demokracija kot vladavina ljudstva v sodobni predstavniški izvedbi temelji na spopadu različnih vrednot in interesov. Na kratko, vsi ne mislimo enako in zaradi tega imamo politične stranke ali vsaj skupine, ki se borijo za različne stvari. Na eni strani lahko imate konservativno politično stranko, ki zagovarja kapitalizem, na drugi majhno skupino, ki zagovarja zeleni socializem.  Med obojimi obstoji konflikt. Na volitvah se odloča, kdo bo vladal in izvajal svoj program in večina zmaguje. To deluje dokaj dobro, če se večina strinja z nekim nivojem obnašanja. A kaj se zgodi, ko v političnem boju postane dovoljeno vse? Ko so nasprotniki označeni za nedemokratične, ko je vsako sredstvo dovoljeno za dosego cilja? Kaj se zgodi, ko družba razpade na mnogo bojujočih se skupin, ki ne priznavajo poraza in se bodo, nezmožne po normalni poti sestaviti vlado, zatekle k protestom, obtožbam in celo nasilju?

Morebiti v teh zgornjih mislih leži glavni vzrok nestabilnosti, ki smo je toliko deležni v zadnjem času.

———————————————————–

Pod črto: morebiti se v zgornjih mislih skriva tudi problem za socializem, ki bi po prehodu iz kapitalizma v nek demokratični socializem lahko bil še huje podvžren tem težavam, sploh če bi bolj kot na rasti temeljil na solidarnosti.