Vohunska hinavščina

Niti za trenutek nas ne sme preslepiti zgražanje vlad nekaterih evropskih držav, ki se zdaj delajo užaljene, ker je njihov dolgoletni zaveznik vohunil za njimi.  Američane je pač doletel Edward Snowden, medtem ko takšnega človeka v Evropi ni bilo, da bi razkril razsežnosti zbiranja podatkov s strani evropskih vlad. Naivno je namreč verjeti, da  Nemčija ali Francija ne vohunita za tujimi voditelji ali lastnimi državljani. Še več, to skoraj zagotovo počnejo tudi manjše države, kakršna je Slovenija.

Nad obsegom ameriškega zbiranja podatkov moramo biti najbolj zaskrbljeni predvsem navadni ljudje, sploh Američani, kjer je sistem očitno najbolj razvit. Če lahko nekdo iz naših komunikacij ustvari profil naše osebnosti, zna to biti že zelo nevarno. Prej včasih je za kaj takšnega bilo potrebnih nekaj agentov, ki so fizično zasledovali tarčo, zdaj je to mogoče početi kar na daljavo in to veliki večini. Temelji totalitarnega sistema nadzora so s tem postavljeni in če ne bomo pazljivi, jih bo nekdo zlonameren nekoč samo nadgradil. Svoje svobode nikakor ne smemo prodati za nekaj več varnosti.

A kakorkoli že to bo, se ne smemo slepiti, da države in včasih tudi podjetja, ne zbirajo informacije, ki se jim zdijo pomembne. Zdaj so na tapeti Američani in v Kremlju se lahko sladko smejijo, ker so ponudili zatočišče človeku, ki je omajal njihov že ne tako bleščeč ugled. Toda to je vse skupaj smešno, saj verjetno ni veliko ljudi, ki bi trdili, da Rusija pa ne zbira vseh mogočih podatkov, da Kremelj svojih vohunov ne pošilja po svetu, da ruski analitiki ne pregledujejo satelitskih posnetkov in da, če se izkaže takšna možnost, ne prisluškujejo tujim  voditeljem. Da, celo papežu. Toda Rusi so v tem primeru še dokaj tiho.

Bolj je zanimivo zgražanje evropskih voditeljev. Jasno je, nekaj morajo reči. Ne bi bilo videti najboljše, če bi molčali. Navsezadnje se ne smejo obnašati kot kakšna banana republika, ampak kot predstavniki najbolj razvitih držav na planetu, ki v mednarodni areni še imajo neko težo. Prav tako ne morejo kar priznati, da Američanom tudi sami pomagajo pri zbiranju podatkov, kar je zdaj že jasno. Da neki tuji sili pomagajo pri vohunjenju za lastnimi državljani? Ne, tega ne morejo kar tako naravnost reči, čeprav je skroaj zagotovo res.

To zelo spominja na arabske voditelje, ki so na zunaj pogosto kritični do ameriškega delovanja v regiji, dokumenti, ki jih je razkril Wikileaks pa so pokazali, da ga z veseljem podpirajo. Ali pa na Pakistan. Le najbolj naivni bi verjeli, da bi Američani lahko izvajali toliko napadov z brezpilotnimi letali na cilje znotraj te države, če v Pakistanu tega ne bi podpirali. Že zdavnaj bi prišlo do skrhanja odnosov in na koncu koncev bi Pakistanci na brezpilotna letala lahko tudi streljali, če bi hoteli. Resnica je drugačna. Gre za sodelovanje, pri katerem se ena stran zaradi domače javnosti mora pretvarjati, da je nemočna ob ravnanju druge. Na kratko, gre za resnično hinavski odnos.

Tako je tudi v primeru ameriškega zbiranja vseh mogočih podatkov. Res je, obseg je grozljiv in dolgoročno nevaren, toda pretvarjanju drugih držav, da same tega ne počnejo, ali da pri tem vsaj  nimajo zraven tudi svojih prstov, verjeti ne gre. Prav zato je na državljanih tudi drugih držav, ne le Američanih, da vprašajo svoje vlade, v kakšnem obsegu so same udeležene v zbiranju podatkov in kako daleč segajo njihove vohunske lovke.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s