Ljubljanski župan Zoran Janković je bil med protestom v podporo Komisiji za preprečevanje korupcije, ker se je znašel na nepravem mestu ob nepravem času, deležen napada s solzivcem, zaradi česar je moral celo v bolnišnico. Protest je bil sicer zelo slabo obiskan, ampak sporočilo je bilo podobno, kot na številnih protestih do zdaj, le da je bilo tukaj naravnano tudi za nekaj in ne le proti.

Je nasilje pri protestih upravičeno? To je napačno vprašanje.Trezno moramo narediti korak nazaj in si pogledati razmere in jih potem analizirati in se vprašati, kakšno je stanje in kaj se utegne zavoljo tega stanja zgoditi in jasno nam je, da je eskalacija protestov v nasilne akcije pričakovana. Ker mirni protesti težko karkoli dosežejo, saj se politika dela v Državnem zboru in med političnimi strankami in tudi med nosilci moči v medijih in gospodarstvu, frustracija nad nezmožnostjo karkoli spremeniti, narašča. Ker so tudi volitve videne le kot del sistema, kjer ni prave ponudbe, končamo v razmerah, ko mnogi resnično ne vedo, kaj narediti, da bi se kaj spemenilo. Iz te nemoči izhajata tako apatija, ki množice drži doma, da skušajo čim manj spremljati dogajanje okoli sebe in le preživeti, kot tudi jeza, ki lahko preraste v nasilje in celo v terorizem in državljanjsko vojno.

Vse moraliziranje o tem, da se ne spodobi napadati demokratično izvoljenih predstavnikov ljudstva je odveč, ker ničesar ne spremeni. Gotovo, stabilnost je zaželjena, mir in varnost tudi, toda bolj kot se sistem ruši, težje je to zagotavljati. K sreči je Slovenija del večje skupnosti in kriza še ni tako huda, da se ne sprevrže v srednjeevropsko verzijo sirske tragedije, toda kakšen napad ali celo atentat je lahko napovedati. Tisti, ki menijo, da bodo z vpitjem na ves glas preprečili nadaljnje nasilje, se motijo, saj se ne zavedajo, koliko državljanov te države je zelo jeznih in se ob napadu na Jankovića privoščljivo reži.

Da se kaj takšnega ne bi dogajalo v prihodnosti, je potrebno spremeniti smer države in državljanom dati občutek, da niso le trop ovac, ki se jih pelje v zakol, da se politične elite trudijo v njihovo korist in da z njimi tudi delijo breme krize. Vzpostaviti se mora minimalno zaupanje v politični sistem. Da pa bi to dosegli, morajo politiki tipa Janković in Janša končno oditi s političnega odra in pustiti mesto neobremenjenim z raznoraznimi obtožbami.